Vozniško dovoljenje za avtomobile z eksplozijskim motorjem
Že leta 1930 so vedeli, da bodo v prihodnosti zraven avtomobilov z eksplozijskim motorjem (motorjem na notranje izgorevanje) še avtomobili na drug pogon, ter so izdajali vozniško spričevalo z napisano vrsto pogona za katero si opravil izpit.
Torej moj dedek nebi smel vozit Tesle z izpitom narejenim leta 1930
Najine pčitnice v Rimu so se končale in odpravila sva se naprej po cesti. Toskana, da se nebi prevečkrat selila sva si rezervirala sobo v Sieni, kot izhodišče in vsak dan odhajala na popotovanja v okolico ter se zvečer vračala na isto lokacijo, ista postelja, predvsem zjutraj že veš, kje je zajtrk.
DAN 1 (27.4.2022)
Najina prva postaja na poti iz Rima v Sieno: Tivoli Vila d’Este, Muzej z lepim renesančnim vrtom, kjer je veliko zanimivih vodnjakov in okrasnih bazenov v večih nivojih.
V Sieno sva prišla šele zvečer, penzion je bil izven mesta, na drugi strani, tako da sva se v mesto odpravila peš, kjer od parkirišča železniške postaje v dolini vodijo tekoče stopnice, skoraj do vrha. S toliko tekočih stopnic,se še nisem peljal. Pot do vrha traj dobrih 5 minut.
Naslednje jutro pred odhodom na izlete je vsaj zame zelo pomemben zajtrk, prazen želodec ni za na pot, nikoli ne veš, kje boš naslednjič lahko kaj prigriznil.
Zajtrk so nama postregli na vrtu, s kozarčkom proseca.
DAN 2 (28.4.2022)
San Gimigano, kraj kjer je treba poskusit sladoled. Sprehod po ulicah, ogled izložb, majhen shopping v eni od mnogih trgovin sva nakupila domače klobase in razne oblike testenin.
Po ogledu iz višav 54 metrov in hudem naporu 218 stopnic, sva si privoščila še majhen prigrizek in aperolček.
DAN 3 (29.4.2022)
Ruševina samostna, zidovi so dobro ohranjeni ali obnovljeni, brez ostrešja.
Od toplic sva se odpravlia še na morje, na kavo
in se vrnila v Sieno šele zvečer, kjer sva si privoščila pravo hrano, po vseh sendvičih in čaokloadkah čez dan.
DAN 4 (30.4.2022)
Ker je Italija znana po dobri hrani, sva šla na pokrito tržnico kjer je pestra izbira raznovrstne prehrane.
Firence je bil najin zadnji dan prvomjaskih počitnic, nasldenji dan je bila samo še pot domov.
Ko končno pišem ta blog, se je leto obrnilo, prvomajske počitnice so že zdavnaj mimo in prihajajo nove. Mogoče vam pride prav pri načrtovanju vaših naslednjih počitnic.
V Rimu sva nasplošno jedla zelo dobro, tudi v turističnih krmilnicah. Ko si lečen se vedno najde blizu, gostilnica, bistro vsaj za kak sendvič, ali capreze solatko. Dobro je pri izbiri pogledat, če tu jedo tudi domačini. Tako sva naletela na poceni in dobro hrano, blizu Circus Maximusa zelo dobro hrano, pizzerijo, kjer so domačini praznovali rojstni dan – Zerosettantacinque.
Luciano je restavracija z Mišelinko za karbonaro, v kateri sem rezerviral mizo, da peljem skor punco na večerjo za najin drugi deit.
Ko sva prispela, je bil v vrsti za mizo še en slovenski par, torej je restavracija znana tudi ostalim iz naše dežele. V restavraciji, sva dobila majhno predjed, da sva lažje počakala na Lucianovo karbonaro.
Iz precej velike vinske karte sem izbral steklenico oranžnega vina. Restavracije je dobro zaležena z raznimi vrstami vina.
Sama karbonara je zelo dobra, lično postrežena, guanchale (svinska lička) je narezan na večje kocke.
Omaka, je narejena iz jajc in mešanice Pecorina in Grana padano sirov. Nobene smetana, kakor naredijo pri nas v gostilnah. V naših gostilnah sem tudi že doživel, da če hočem karbonaro iz jajc je 2 eur doplačila.
Krožnike sva pomazala s kruhom, dobre karbonara omakce, ni za puščat na krožniku.
Skor punca, je rekla, da je moja karbonara boljša od Lucianotove. Mogoče, a nimam mišelin zvezdice.
Recept moje karbonare objavim kmalu.
Na koncu sem moral poskusit tudi sladico iz paradajza. Ki se ni izkazala za nekaj posebnega. Krhek piškot s kečapom po domače.
Najin road trip se nadaljuje v Toskano, o temu naslednjič.
Po enodnevnem obisku Modene sva se naslednje jutro odpeljala v Rim. Jaz v Rimu še nisem bil, zato je bilo popotovanje v Rim in prebijanje po ulicah mesta še bolj zanimivo. Parkirala sva v garažni hiši in se s kovčki odpravila do nastanitve.
Soba je bila precej zanimava, z nenavadno osvetljavo, okno na notranje dvorišče, kar je dobro, da ne slišiš hrupa iz ulice.
Nastanitev sva imela v centru, 5 min peš od španskih stopnic, pri katerih je bilo potrebno takoj naredit selfija.
Za popoldne sva imela rezervacijo za ogled Borgheze galerije, do katere sva se sprehodila skozi lep park. V galeriji sva si ogledala dela renesančnih umetnikov.
Bernini Ratto di Proserpina Posilstvo Proserpine
David s fračo
Skoraj vsakič, ko sva šla iz sobe ali proti sobi sva morala mimo španskih stopnic, zato sva jih videla v vseh delih dneva, zjutraj čez dan zvečer.. polne turistov, skoraj nikogar..
Sedet na slavnih Španskih stopnicah se ne sme in je celo kaznivo. Najbrž bi se znucale.
Jutro v nastanitvi je prineslo novo presenečenje, zajtrk v sobi. Staro stanovanje, katereo je bilo predelano v več sob za turiste, sploh nima jedilnice, so raje pridobili še eno sobo, zato je bil zajtrk postrežen, kar v sobo.
V Rimu je veliko znamenitosti, za vse ni bilo časa. Vatikan sva nemerno izpustila. Nekaj znamenitosti je bilo na listi, kako stvar sva odkrila po nesreči.
Ogledat si je bilo trba znamenit vodnjak Trevi. Visok je dobrih 26 metrov in je res veličaten.
Vodnjak izpolnjuje želje, če vanj vržeš kovanec, a sem bil s fotografiranjem tako zavzet, da sem ob metu kovanca v vodo pozabil na željo. Se zgodi, bo treba še enkrat v Rim
Rim je znan tudi filmih, kateri so se snemali po ulicah in trgih Rima. Zraven Felinijevih filmov so se v Rimu snemali vsaj deli filmov Oceanovih 12; Bond Spectre; v PinkPanterju 2 je Rim obiskal tudi znameniti inšpektor Clouseau; Misija nemogoče 3, ter veliko drugih.
Najbolj znan je film z Audrey Hepburn in Gregorijem Peckom: Rimske počitnice
Tudi sam sem moral vtaknit svojo tačko, v usta resnice ali Bocca della Verità, v kipu naslonjenim ob zid bazilike Svete Marije v Kosmedinu.
Včasij je treba pokukat tudi na kako dvorišče in tudi tam se najdejo skrite znamenitosti Rima
Pantenon je tudi ena od zanimivih zgradb, posebej lukna v stropu, skozi katero pada dež, če dežuje.
Ena od znamenitosti je Spomenik Viktorja Emanuela Ii. (Altar of the Fatherland), na katerega sva naletela na poti čisto nekaj drugega pogledat.
Ker ni več predstav z Levi, gladiatorji in krokodili… nisva kupila vstopnice za ogled notranjosti.
Za zadnji dan sva si ogledala MAXXI Nacionalni muzej sodobne umetnosti in arhitekture. Že sama moderna zgradba umeščena med starejše zgradbe je primer moderne arhitekture.
Tudi rolice WeCe papirja so lahko umetnost, no razen v WCju.
Pred muzejem so prozorne potiskane zavese, ki lepo plapolajo v vetru.
Odsev mesta v šipah
Ob muzeju moderne umetnosti se še oblaki postavijo vzporedno s stranico stavbe.
Rim, kot vsa italija nudi zelo dobro kulinariko, pizze, lazanje, testenine, dobre restavracije, znamenite kuharje … o tem naslednjič.
Potovanje po cesti ali Road Trip so počitnice z prevoznim sredstvom. Za potovanje po cesti potrebujemo cesto, neko prevozno sredstvo (avtomobil, motor, avto dom), čas, denar, dobro družbo in približen plan potovanja. Za prvomajske počitnice sva se s skor punco odločila, da greva na popotovanje po Toskani.
Prvi zgodovinski Road Trip je izvedla žena Karla Benza, Bertha, ko se je z moževim prototipnim avtomobilom z otroci odpeljala od Mainhaima do Pforzheima na obisk k mami. (106 km) To je bilo za tiste čase najdaljše potovanje z avtomobilom.
Na popotovanju po cesti ni važno kdaj prideš, gre za pot, počitnice, imamo čas, se na poti ustavimo za kavico, malico. Na poti do Rima je bila prva postaja Modena.
Modena je znana po svoji avtomobilski industriji (AresDesign, Ferrari, Lamborghini, Maserati) in po vojaški akademiji.
V Modeni sva rezervirala sobo preko bookinga, v vseh ocenah so hvalili zajtrk, kateri se je izkazal za mal kruhka, putrček in kapučino.
Soba je bila podstrešna z mini balkončkom. Najbolj me je pritegnil HiFi in gore vinilnih plošč, nekatere še orginal zapakirane s cenami v Lirah.
V Modeni je Enzo začel svojo pot, zato je v ob njegovi prvi garaži Muzejski kompleks rumene barve.
Pred muzejem so male ute, kje zaprete svoje poredne otroke in greste na ogled muzeja. Lahko zaprete tudi vašega kužka, da si spočije, ker ga avtomobili ne zanimajo, če ne sme lulat po gumah.
V veliki dvorani muzeja prikazujejo video projekcije iz Ferrarijevih dirk in ostale zgodovinske posnetke.
V času najinega obiska je bil prenos Formule 1.
V mestu je tudi kar nekaj grafitov. Tale me je pritegnil.
… se nadaljuje Rimu
Sem šel čez nekaj trgovin po neke stvari in opazil kak kič prodajajo za praznike: novo leto in božič. Potem sem bil še bolj pozoren in si vse ogledal.
Vse praznično v trgovinh je prinešeno iz tujine, nič našega iz teh krajev. Tisti kosmati trolčki vseh velikosti, z brado in kapo, rdeči koka-kola božički, se mi zdi, da niso več v modi.
Kje je naš dobri dedek mraz? Siva kučma, bela brada? Plašč z okraski, škorni, pleten koš z darili… A take figurice ne zna noben naredit? Vsaj sliko ali plakat.
Ja Dedek Mraz bil je socialističen a imel je vsebino, za otroke pravljice, igrce..
Tole zdej je čisti uvožen biznis. Merry christmas napisi na vsemu, šalcah poloverjih, z laserjem odrezani leseni okraski, kjer piše welcome, Let it snow …a našega jezika ni?
Dobrodošli, Vesel Božič, Naj pada sneg, bela snežinka, Srečno novo leto, a tega se ne uporablja več?
Vsej tej trapasti, poceni okraski. Saj razumem nekaj kroglic in lučke na smrekici. Kot otrok smo imeli na smrekah nekaj lučk, bunkice, kak storž.
Včasih ni bilo nikjer teh kosmatih trolčkov, ki prihajajo iz skandinavskih dežel.
Nekaj let nazaj so vsi imeli božička na lojtri ki pleza skozi okna, zdej so trolčki v modi. In figure iz Hrestača.
Trgovci predvsem tujih verig niso krivi, da je to na policah, kupci smo krivi, ki to vse to vidimo v trapastih božičnih filmih, potem pokupimo in ves ta brezvezen kič porabimo, na smrekcah, stanovanju, vrtovih.
Kake šalce z napisom Mery Christmas nekako ne moreš uporabljat avgusta, ko je zunaj 34 stopinj. Torej se vsi praznični okraski uporabljajo samo v veselem decembru in potem gredo v pozabo za 11 mesecev.
In po praznikih, gre večina tega v smeti, ker naslednje leto ne bo več moderno.
Božič naj bi bil družinski praznik, ne praznik kiča in trgovcev.
Jaz bom kar WC metilce kupil in jih obesil na smrekco, prav to si mislim o temu kiču.
Kdo si je spomnil merit velikost vrečk v litrih?
Imam 35 litrske prozorne vrečke, ki so približno dovolj velike za mojo kanto ali koš za odpadke, potem za vsak slučaj kupim črne močnejše 40 litrske, predvsem ko jih odvržem sosedje ne gledajo mojih smeti. V črnih se mariskaj skrije, tudi kako truplo. No nove 5 litrov večje 40 litrske so premajhne, ne morem jih dovolj raztegnit po obodu kante.
Izkaže se, da tiste prve so bile približno ravno pravšnje.
Spomnim moje osnovne šole, matemetike, ravno takrat sem očitno bil zbran in sem si zapomnil izračun volumna kvadra in valja.
Dve najbolj pogoste oblike košev, pravokoten – kvader in okrogel valj. Kakih pramidnih in 8 kotnih ne poznam, ali v obliki krogle, kot sladoledna žogica.
Volumen kvadra V= a x b x c
pomnožimo vse stranice in pretvorimo v prave enote
Volumen valja V = πR2 x v
Pi R kvadrat krat višina
Naredim nekaj preračunov 40 litrskega volumna:
za 40 litrsko vrečko imaš lahko kanto 10 x 10 x 40 cm ali 10 x 20 x 10 ali 10 x 10 x 40 in tudi 40 x 10 x 10 pa je mera ista samo višina in širina se zamenjajo.
A bi lahko proizvajalci na embalažo vrečk še zapisali za katere velikost XX litrske vrečke gre, velikost višina x širina x globina
Sicer, če so že ukinili plastične slamce, in so jih nadomestile papirnate pakirane v plastiko, bi tudi lahko plastične vrečke za smeti, bomo direkt v koš metali in pretresli v kontejner ali v zabojnik. Ter kante prali, da ne bodo smrdele in pri temu porabili ogromno vode in neekoloških čistilnih sredstev.
Da o Bio Eko razgradlivih vrečkah za biološke odpadke ne govorim, razpadejo še preden odneseš smeti.
2.del počitnic v toplih krajih: Pristanek balona, cerkev, Rakičan
Otok ljubezni pri Ižakovcih, Mlin na Muri, ki se je letos potopil, ter splav. Nisem poskusil napoja ljubezni, mogoče kdaj drugič.Malo stran je še cigansko naselje s svojim splavom a oba nista delovala na dan, ko sem bil tam.
Prekmurje je znano po balonarskih tekmovanjih. Prvi balon je 18.8.1934 pristal v Ženavljah z posadko profesor Max Cosyns in njegov asistent Nere Van Der Elst Zato so mu postavili tudi spominsko obeležje.
Balon je vzletel z letališča Hour-Havenne v Belgiji dosegel višino 16.000 m in po 14hurah letenja pristal v prekmurju
V muzeju v Bruslju imajo kopijo gondole, katero sem obiskal nekaj let pred izletom v prekmurje.
V Rakičanu pri Murski Soboti stoji Grad Rakičan
in malo naprej športno letališče
Cerkev v Bogojini nosi ime Župnijska Cerkev Gospodovega vnebohoda. Načrtoval jo je arhitekt Jože Plečnik leta 1927 je bila dograjena na mestu stare majne cerkve.
Ob cerkvi stoju zvonik valjaste oblike z razgledno ploščadjo.
S tem se je zaključil moj teden počitnic v Prekmurju
Fotogalerija – klik za povečavo fotografij
