Dva Tisoč Ena in Dvajset …… Dva Tisoč Dva in Dvajset

2021 dvatisočenaindvajset

Leto 2021 je bilo precej čudno, kakor se ni najbolje začelo in bilo bolj zapleteno, kot vsi moji kabli za TV omarico.

Se je z koncem poletja začelo odvijati bolj pozitvno in sem že videl luč na koncu tunela

Korona je jasno še vedno divjala pri nas in po svetu, a v poletnih mesecih malo manj.

Testiral sem se za COVID-19 več kot 100 x za v službo, za izlete, za gostilne…
To smo mi zdravi anti cepilci in do sedaj še nisem zbolel za tem slvnim nevidim sovražnikom.
Lani sem rekel: Mene se punce in Korona ne primejo.

V službi je bilo za 1/3 več dela kot 2020, zato sem si zaslužil dopust, čeprav nisem hotel it sam, sem se vseeno odpravil in imel čisto ok.

Konec avgusta teden na Karpathosu in en teden v novembra v Toplih Krajih (o temu bom še pisal), Prebral kake 4 knjige na plaži in ob bazenu.

Pojedel sem goro paradajza, vzgojil na okenski polici samo nekaj češnjevcev.

Skuhal paradajz juho, spekel ribe, steake, tudi kako palčinko mi je uspelo pojest.


Spoznal nekaj novih oseb ter z njimi spil kavo, nekaj vina, penince, gin tonica, seveda tudi kak Aperolček po Ljubljani ali na izletih.

Avto opral 2x samo zunaj in iz zadnjega sedeža vrgel v smeti 153 uporabljenih mask. Pregledal 231 oglasov, da bi raje kupil čistega.

Napisal sem 21. blogov, kot se za leto 21 spodobi in ta blog vsebuje 21 slik

Kupil grafiko svetilnika in od kar visi na steni, mi kaže bolj pozitivno pot (preberi blog)

Naredil 4352 fotk z iPhonom (najbrž več a neuporabne brišem)

Bil 2x v Tamarju, jeseni in pozimi

Samo 1x na Ljubelju s sankami, ter večkrat na ostalih izletih: Izola, Piran, Celje, Trst, Murska Sobota…

Foto session: Več buč več ve

Se valjal po snegu z nečakom in risal angelčke.

2022 dvatisočdvaindvajset

Se je že s prvim dnevom odvil bolj pozitvno, glede na lani, pa tudi v horoskopu piše da bo dobro leto, a v karte verjamem samo po treh gin tonicih, torej bolj zaupam instinktu.
Ne dajem si novoletnih zaobljub, ker se jih 56% ljudi tako ali tako ne drži.
Imam samo neke želje, nekatere vam povem, kaj bi pa obdržal tudi zase
Želje za leto 2022:

Ker je moja služba fotografija in že nekaj let nisem imel svojega foto aparata, samo razne modele iPhona. A se mi zdi, da je čas, da se lotim kakega foto projekta še v prostem času.
Da ne slikam samo avtomobilov in motorjev. Tudi kako bučo bi slikal, tisto na njivi ali na kakem ženskem telesu.



In ker so sanje dovoljene, sanjam o tistem foto aparatu z rdečo piko – Leica. Zaslužim si jo, če si jo lahko privoščim je še vprašanje, da ne bom pol samo slikal kruha s poli salamo, ker si kaj več ne bom mogel privoščit.
Sicer sem že pisal božičku, ker za prva pisma nikoli ne zmanjka denarja, če pišeš na koncu leta je blagajna že prazna.




Kar bo pa bo, amapak do sedaj zgleda leto dvatisočdvaindvajset dobro.
Za dežjem vedno posije sonce

Božič, burek in smrekca ….

Ne vem, zakaj je toliko ene slave temu božiču. Nisem veren in zgodba z tistim dojenčkom v štalci, nekako ni zame. Da je to nek družinski praznik?

Obstajao, tudi narodi , vere, ki to ne prazunjejo. Kaj pa vsi tisti, ki smo sami? Sami za navaden dan, za delovni dan, za Prešernov dan… sami za božič… že nekaj let.

Nimam neke velike smrekce, samo tisto iz Lego kock. ker sem na listi porednih, in si potem tudi ne zaslužim daril. Tudi dimnika nimam, da bi tale dobri mož prilezel.
Razmišljam, ni pa nobene osebe ženskega spola, dedek mraz, božiček, miklavž, … torej ni neke decemberske dobre ženske z darili. Si jo bo treba zmislit.

Ker trenutno ni neke posebne osebe, v mojem življenju, kateri bi kupil božično darilo, je ostalo nekaj denarja, ki ga dobijo . Ker nisem zapravljal za pršut, pohane piške, gore tatarca, ki se ga po 2h dneh naveličaš, sem ta denar namenil za ljudi in družine, ki jim je še slabše, kot meni, sem ta daroval, za družine v stiski, ki ga je himanitarno zbiral Radio 1. No vse razen 2,30 €, ki sem jih zapravil za burek.

Vedno mi je december depresiven, letos tudi ni kuhančkov, praznovanj na prostem, kjer nisi sam, je vse skupaj še bolj žalostno.

Vesel božič, tistim, ki to praznujete. Predvsem tistim dežurnim, v bolnicah, reševalcem, gasilcem, policistom. Ko sem šel na burek, sem videl nujno intervencijo, vseh teh ob prometni nesreči. Tej si res zaslužijo, praznik z družinami.

Nekaj simboličnih daril pod (nad) Lego smrekco je za tiste, ki jih imam rad. Ampak tudi sem sem dobil, kako darilo, čepra sem še vedno na listi porednih.

Naslednje leto, upam, da grem spet na burek, a ne sam.

Kenguru

Vodnjak Kenguru, na Krekovem trgu, Med lutkovnim gledališčem in vzpenajčo na Ljubljanski grad..



K 1 GURU me vedno spominja, na neko najlepše in najbolj zabavno obdobje v mojem življenju.

Vsakič, ko grem mimo se spomnim teh časov ter, ga slikam. Vsaj enkrat na mesec, ponavadi na isti dan v mesecu. S tega je nastal cel foto projekt, gora slik, ki jih ne bom vseh objavil.

Spomenik / vodnak Kenguru na ploščici na tleh piše: Mirko Bratuša – Vodnjak za Alfreda N.

Po treh letih, je čas, da se ta foto zgodba zaključi.

Čevlji

V Prejšnem blogu sem pisal o nogavicah, torej so sedaj na vrsti obuvala.



Sem človek superg, raznih vrst in oblik. Tekaške ali nakaj bolj casual AllStarke ali Vanske.
Japanke Havaianas nosim samo na bazenu ali na plaži, ker drugače bi že brez kakega prsta ostal.

Sem ponosni lastnik rumenih Hunter škornov, nikoli nisem imel in ne bom imel Kroksov.

Za sneg, sankanje imam visoke zimske vojaške škornje, na katere gredo celo mini dereze.

Letošnjo jesen sem si kupil prve drage usnjene visoke čevlje. Visoke zimske čevlje, katere sem si ogledoval, že nekaj let, tudi kak božiček mi je obljubil vsaj enega, a ni nikoli darilo prispelo. Če si na listi porednih, je najbolje, da sam poskrbiš zase in sem naročil škornje narejene v USA, Red Wings – BLACKSMITH. Tovarna je bila ustanovljena leta 1905 in so izdelovali kvalitetne čevlje za rudarje.

Tej škornji so tudi moj najdražji kos oblačil/obuval, ki ga imam.

Supege vržem v vedro vode, malo praška, pustim pol ure, sperem s čisto vodo in posušim, naslednje jutro obuješ in greš. Pri pravih usnjenih čevljih je potrebna nega, čiščenje, mazanje… Kupit sem moral tudi krtačo za čevlje… Škornje sem nazadnje čistil in mazal s kremo v JLA leta 1986 in potem nikoli več.

Neusklajene, neuparjene nogavice

Bratci in sestrice štumfki se vedno izgubljajo.

A je res važno, da imamo nogavice vedno enake? Važno, da grejo nogice in ščitijo pred žulji in odrgninami obuval.

Sicer ne obstaja noben predpis, odlok ali zakon o nošenju enakih parov. Za v trgovski center ali službo noben (še) ne preverja pogoja OEN (Obute Enake Nogavice).

Zdi se mi zabavno, predvsem prihranim veliko časa, ker mi ni treba iskat bratcev in sestric, ko so oprane in posušena, vržem v predal in potem zjutraj izberem po navdihu in letnemu času primerno.


Nakako skrbim, da imam obuti obe nogavici približno enaki dolžine, komplementarne ali totalno nasprotne barve, modra oranžna, bela črna…. Nikoli ene dokolenke in ene kratke, ker to bi bilo res smešno in nepraktično.

Sicer sem pristaš nekega reda, urejenosti, vsaj pri nekaterih stvareh, a tu gre res za brezvezno stvar. Večino se nogavic sploh ne vidi, če so v čevljih, gojzerjih in hlače čez.
Za poleti imam v all starkah ali Vanskah, čisto krate stopalke, teh res noben ne vidi, rad nosim tudi petprstne nogavice, jasno v Vibram petprstnikih.

Predvsem, ni mi treba porabiti veliko časa za razvrščanje nogavic in nikoli mi ni treba skrbeti, da bom nosil enake. Vse skupaj poenostavi življenje. Prihrani čas, perem enkat tedensko, za vikend, torej za zlaganje in uparjanje nogavic bi porabil kakih 6 minut, torej 52 tednov po 6 min = dobrih 5 ur na leto. V desetih letih sta to dva dneva.

Preštel sem vse svoje nogavice, zokne, dokolenke in štumfke 77 komadov jih je, torej neparno. Seveda so razdeljene na letne čase, velikosti, dokolenke skupaj, kratke skupaj, petprstne skupaj.
Nekaj je še zapakiranih, nenošenih. Sicer je z velikim številom nogavic šel moj minimalizem. Ne kupim nobenih novih, dokler število ne pade na pol drugi ducat. Tudi miklavžu bom prepovedal kupovanje nogavic. Imam tude en par nogavic, ki ne prpuščajo vode, idelano za skakanje po lužah.

En komplet nogavic sem že pred leti kupil na kickstarterju, ko so jih prodajali 7 kosov, sicer podobnih vzorcev, a vseeno vsaka drugačna.



Tudi nekaj denarja prihranim. Če ima ena nogavica luknjo ali se kje izgub, mi ni treba zaveči druge najdem ji novega bratca. Drugo nogavico lahko še vedno nosim, dokler se ne obrabi ali izgubi nekje v pralnem stroju, sušilu, ali kje drugje.

Dopust 2021 – Karpatos

Dopust se ne planira, dopust se zgodi.

Ker sem samski, sem se zelo branil dopusta, nekako se mi ni dalo, da bi šel, nekam kamorkoli čisto sam.

Ker sem imel že vsega dost, predvsem, ko gledam celo poletje na socialnih omrežjih slike, kako vsi uživajo na dopustu, prjatli, sodelavci, papež, znane osebe, predsednik. Sem se odločil v Sredo, da končno nekam grem, na dopust tam, kjer že vse poznam, pa tudi, če sem tam bil že večkrat. V četrtek po službi uletim v Palmo, v petek dokončno plačam, gospa v beli halji mi zarine negativno palčko v nos in v soboto popoldan že plavam v toplem morju, pijem Mythos, frappe…sem na zraku, sem na svobodi… tu ni nobenih mask, razen v veliki trgovini z hrano, če jo že kak kelnar ima, jo nosi pod brado. Maske nosijo samo turisti iz Italije, tej si še pri zajtrku nataknejo rokavice.

Vsak si zaluži dopust, če zasluži za dopust je vprašanje.

Ja dolgčas je, če si sam na dopustu, a nobel hoteli nimajo kakih družabnih gostov, ki bi ti rekli: “Hello, whher ar ju from?” Poceni hotelčki so bili žal zasedeni, še tole v zadnjem trenutku, je bil čisti čudež. Seveda je cena za enega, skoraj kot za dva. Cena na osebo + 45 – 70% računajo agencije za samske, ki zasedejo celo sobo. Zračunal, sem, da če bi seboj vzel kakega “klošarja” bi on prispeval samo 330 EUR in bi imel teden počitnic in jaz družbo. No mogoče slabo družbo.

Karpatos je otok, kjer poznam vse, ceste, gostilne, plaže, nekaj domačinov. Sem hodim že od leta 2013, vsaj za en teden, prvič me je vzela sabo prijateljica. Otok mi je bil takoj všeč in sem ga večkrat obiskal sam, nekajkrat z mojim najstnikom in enkrat sem šel z odraslo odgovorno osebo, kar se je kasneje izkazalo za napako. Ker me je pustila, in je bil otok okužen z spomini na njo. Izogibal sem se nekaj plaž, kjer sva bila skupaj, a po parih dneh, mi je bilo vseeno… izklopil sem jo, res K jo gleda, enkrat ji bo še žal. Pol me ni več motilo, tudi ko mi je začel FB in iPhone dajat slike, od lani, kjer sem na slikah z njo, sem jo izklopil… Kva, kdo je to z mano na slikah?

Otok je lep, plaže poznam, zato nisem rinil, na tiste z preveč turisti, tokrat sem imel skuter, prevozil sem skoraj 400 KM v enem tednu.

Obiskal sem vse, katere poznam na otoku, jim prinesel darila, se malo podružil, da nisem bil sam. Cene so se od leta 2019 pred korono, kar dobro dvignile. Ležalnik z marelo je od 15 EUR dalje, Pivo 4 eur, prej 2,5… Večerja za 2 je bila leta 2019 – 35 eur, sedaj za enega 25, pa si nisem nič preveč privoščil, prej manj, kot prejšna leta. Ouzo pri večerji ali pivo in zapravil za en teden 1760 eur, s tem, da nisem imel najetega avta, samo scooter, v letu 2018, ko sem bil z mojim najstnikom, je bil teden doputa za 2, z avtom 1880 eur.

Predvsem sem se odpočil, navozil s skuterejm, prebra knjigo in pol. Izklopil slabe spomine in v mojem življenju in naredil prostor za nove stvari in osebe.

Moje stanovanje

V tem mesecu mineva 7. let od kar sem se preselil v svoje prvo lastno stanovanje.



Ni veliko, 46 m2 V času nakupa, bi za ta denar na perifiriji dobil 3 sobno stanovanje, a je bil pogoj pri nakupu: optični internet, garaža, 20 min peš do kuhanega vina, bližina obvoznice.
Ker sem sam, je stanovanje dovolj veliko. V istem bloku, živijo v enekih stanovanjih pari s psom ali tudi s kaim dojenčkom.

V vsem tem času je prišlo do velikih sprememb. Najprej sem not živel eno leto, med tem sem risal v 3D programiu in po tleh kaj in kako spremenit.

Prva stvar, sem odmontiral rozaste luči, zamenjal zlate kljuke na omari za moderne, kuhinjo spremenil v spalnico, zasteklil balkon in iz njega naredil mini sobico, katero gostje uprabljajo kot kadilnico, v glavni sobi je sedaj kuhinja in dnevan v enem prostoru, ker prej je bil spalno dnevni prostor.

Včasih je treba popravljat za arhitekti, da stanovanje postane uporabniku prijazno, uporabno in domače.


Živim minimalistično, nimam navlake, preveč gospodinjskih aparatov, imam dovolj krožnikov in kozarcev za goste. Edino en kuhinjski stol sem vrgel v smeti, a imam na rezervi zložljive.
Na enem od paradajovih večerov se je zbralo več kot 20 oseb, torej prostora je dovolj.
V omarah je še prostor za stvari ene ženske osebe, če se kdaj pojavi in preseli k meni. Samo, da nima preveč čevljev.

Še kratek video:

Svetilnik – Faro

Svetilnik je močan svetlobni vir, lahko kot višja zgradba ali samo luč na drogu, ki s svetlobnimi signali, v različnih barvah, (zelene in rdeča na vhodu v pristanišče), različnih časovnih intervalih oddajajo svetlobo. Nekateri svetilniki v megli opozarjajo tudi z zvočnimi signali.

Svetilnik opozarja, na plitvo morje, čeri, prehode med otoki, vhod v pristanišče. Na morjevidu (Morskih kartah) je označen vsak svetilnik s svojimi posebnimi specifikacijami.

Tako lahko mornarji, ribiči, ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje Tako lahko mornarji, ribiči ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje se nahajamo in na kaj nas opozarja.

V času pred satelitsko navigacijo je bilo to še bolj pomembno. Svetilnike so včasih upravljali svetilničarji, katere počasi zamenjuje elektronika in sončne celice. Zelo malo je še svetilnikov z redno posadko. (Palagruža, Sestrice. Savudrija…)

Grafika Faro – svetilnik (umetnika Dorian R. Spanzel) mi je bila všeč, že lani julija na otvoritvi razstave v Atelje Galeriji na Gallusovem nabrežju. Nekako nisem prišel, do tega, da bi si jo kupil prej. Mislim, da je bila všeč tudi moji spremljevalki na otvoritvi razstave. Taka morska je, takrat me je spomnila na vsa jadranja in morske prigode. Danes ima zame čisto nov pomen.



Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, ni bilo več življenja v meni in ne najdem več poti Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, je v meni ugasnila ta žareča luč življenja, znašel sem se v temi in ne najdem več svetle poti naprej. S tem je prišel čas, da si kupim to grafiko, v upanju, da mi pomaga najti pot iz razburkanega morja v varni pristan.

»Do you see me – Ali me vidiš« opozarja, da sem tudi jaz še vedno tukaj. Svetilnik daje upanje mornarjem in jim pokaže pravo pot. Meni grafika daje upanje, da najdem novo pot.

Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj je zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem jo imel na steni že od otvoritve razstave NOVA OBJEKTIVNOST Sedaj krasi steno v mojem stanovanju in mi daje novo upanje prihodnosti.

Opis grafike pravi tole:

Ker kaže, da letos morja ali dopusta ne bom imel, me vsaj ta grafika na zidu spominja na dopust, morje, vonj po kremi za sončenje, borovce, šnorklanje… ampak nikoli se ne ve.
Svetilnik, sedaj vidim iz kavča, levo od TVja, pogled v drugo stran skozi okno mi pokaže Ljubljanski grad.

Si tudi ti se znašel v razburkanem morju, tako kot jaz? Priporočam, da si urediš misli ob poslušanju globokih sporočil umetnika, saj vsaka grafika predstavlja svoje sporočilo in sami si ga kreiramo še po svoje.. (https://virtualna.ateljegalerija.si/virtualna-galerija-new-objectivity/)

Če te pa zanima, kako priti do teh urejenih misli, pa si lahko pogledaš tudi tukaj.. https://store.ateljegalerija.si/sl/izdelki/likovna-umetnost?mf=36

Na razburkanem morju, pogled v daljavi na luč svetilnika še vedno daje upanje, da le pridemo v naš varni pristan.. bo ostalo le upanje.. ??

Povezave: Wiki Svetilnik

Ker rad dobro jem …

Ker rad dobro jem, sem se naučil dobro kuhat.

Piščanec s parmezanom in češnjevim paradižnikom

Naučil sem se kuhat, predvsem po youtubu. Kakih kuharskih knjig nimam. Rad kuham dobre enostavne jedi, včasih pa tudi kaj bolj konkretnega. Odvisno za koga kuham.
Najraje pripravim tuno z makaroni, če delam samo zase, če za koga drugega se bolj potrudim.

Dobro mi gredo mesne jedi, steak, golaž… za vegije občasno tudi pripravim kaj. Znam pripravit dober zajtrk ali večerjo za 2 osebi.

Paradižnikova juha iz v pečici pečenih paradižnikov

Brancinov file z mediteransko omako, rižem, bučkami in šparglji, taka vegi verzija

Rižotka s šparglji ter popečenim pršutom, ne vegi verzija. Rad kuham tudi stvari po mojem sorojencu, v dan in leto Gordonu R.

Ne smem pozabit mojh testenin s tunino omako v kateri je še marsikaj razen konzerve RioMare, začimbe olive, kapre …

Pande jedo samo bambus, jaz ne jem samo paradajza, je pa če se le da zraven kot priloga.
In nisem ljubitelj ketchupa, čeprav je iz paradajza.

Piščančji zrezek s pršutom in parmezanom

Ker imam rad sladke stvari sem se lotil tudi marelične pite, limonine sirove torte in saherce. Moje sladice ne zgledajo lepo, kot v slaščičarni ali na master šefu, so pa okusne. Še noben se ni pritožil, kdor je poskusil.

Pri vsemu temu, palčinke še vedno ne gredo.

Moja prva Sacher Torta

Ko sem v depri kuham, a da ne kuham samo sebi makaronov in drugih redilnih jedi, sem se lotil torte, to odnesem v službo in hitro vse zgine.

Tokrat sem se lotil svoje prve pečene torte. Ni kot tista lemon cheesecake, kjer za testo uporabiš zdrobljene piškote. Res prva pečena, pravo pečeno testo v pečici.

Za recepte sem malo, pobrskal po internetu, mogoče moj ni bil najboljši, za testo je bil dober.

Za izdelavo čokoladnega preliva, pa mogoče ni bil najboljši, če se tega Sacher podviga, še kdaj lotim, naredim preliv drugače.

Za tole “Bain Marie” sem si kupil pravo posodo, ker mi je pri nekem prejšnem ekperimentu delanja sladice, steklena skleda počila nad paro.

Marmelado sem imel samo domačo, zato, so po vrhu torte kepice.

Kakor koli, ni bila lepa, ostal ni niti en košček torte. Vse so pojedli sodelavci in sorodniki.