Rim, drugi date pri Lucianu

V Rimu sva nasplošno jedla zelo dobro, tudi v turističnih krmilnicah. Ko si lečen se vedno najde blizu, gostilnica, bistro vsaj za kak sendvič, ali capreze solatko. Dobro je pri izbiri pogledat, če tu jedo tudi domačini. Tako sva naletela na poceni in dobro hrano, blizu Circus Maximusa zelo dobro hrano, pizzerijo, kjer so domačini praznovali rojstni dan – Zerosettantacinque.

Luciano je restavracija z Mišelinko za karbonaro, v kateri sem rezerviral mizo, da peljem skor punco na večerjo za najin drugi deit.



Šefa (Luciano Monosilio), sem odkril čisto slučajno, še preden sem vedel, da grem v Rim, ko sem iskal na yutubu recept za karbonaro. Luciano Monosilio je “kralj karbonare” odlikovan z mišelinovo zvezdico in je tudi ambasador testenin.

Ko sva prispela, je bil v vrsti za mizo še en slovenski par, torej je restavracija znana tudi ostalim iz naše dežele. V restavraciji, sva dobila majhno predjed, da sva lažje počakala na Lucianovo karbonaro.
Iz precej velike vinske karte sem izbral steklenico oranžnega vina. Restavracije je dobro zaležena z raznimi vrstami vina.

Sama karbonara je zelo dobra, lično postrežena, guanchale (svinska lička) je narezan na večje kocke.

Omaka, je narejena iz jajc in mešanice Pecorina in Grana padano sirov. Nobene smetana, kakor naredijo pri nas v gostilnah. V naših gostilnah sem tudi že doživel, da če hočem karbonaro iz jajc je 2 eur doplačila.

Krožnike sva pomazala s kruhom, dobre karbonara omakce, ni za puščat na krožniku.

Skor punca, je rekla, da je moja karbonara boljša od Lucianotove. Mogoče, a nimam mišelin zvezdice.

Recept moje karbonare objavim kmalu.

Na koncu sem moral poskusit tudi sladico iz paradajza. Ki se ni izkazala za nekaj posebnega. Krhek piškot s kečapom po domače.

Najin road trip se nadaljuje v Toskano, o temu naslednjič.


Posted

in

by