Rad kuham a ne maram kuhat samo zase, če sem lačen se ponavadi prehranjujem zunaj. Razne gostilne, pizzerija ((ponavadi pizzerija Graaža)) ali kaka hitra prehrana na ulici burek, kebab, Mcdonaldsu se zadnje čase izogibam ((Zaradi kraje denarnice v Bruseljskem Mcdonaldsu – beri moje bloge iz Bruslja)).
Za hudo lakoto je dober Čips ali Šidki ((šidki = ara je papiga ki je ni zraven v vrečki)), od kuhane hitre hrane so zelo enostavne juhe iz vrečk ali Ovka ((Ker v hrenovki nič hrena je navadna ovka))
Rad kuham za druge, seveda če je kdo pripravljen na mojo nenavadno kuharijo, kjer ni vedno prisoten paradajz. Spomnim se zrezkov iz bikca, ki sem ga poznal in božal preden je meso postal, te zrezke sem pripravil za slavnosno novoletno večerjo za dva. Najprej so bili nekaj dni v marinadi, nič ni ostalo, ali kake paradižnikove juhe skuhane na jadranju, pri kateri so krožniki na koncu polizani.
Nazadnje sem kuhal v januarju, ko sem še imel za koga kuhat, potem me kuharija ni pritegnila do danes ko, me je lakota in želja po neki moji domači posebni hrani premamila. Nabavil sem nekaj sestavin za dva obroka a sem jih potem sestavil v eno jed brez posebnega prej naštudiranega recepta.
Ravioli s piščancem in zelenjavo v poprovi omaki
Sestavine: Piščanec z zelenjavo za vok kupljen pri najboljšem sosedu, kape, začimbe, smetana za kuhanje, čebula, zeleni poper v slanici in ravioli iz Ljubljanske tržnice. Nastala je neka mešanica kitajsko mediteranske jedi.
Ponavadi moje nenavadne kuharske mojstrovine pohvalijo, ali se pa samo fine delajo in vse pojedo.