Je pa vsaj ekološko. Zvečer grem brez težav na kuhančka v mesto in se mi ni treba zjutraj vračat po avto.
Od zavarovalnice pa še ni denarja, po skoraj dveh mesecih.
Ne vem če sem izgubil toliko žetonov, kot sem že teh trapastih autobusnih kartic.
Dobil sem za rojstni dan lep ovitek, samo ga je škoda. Pa mal nerodn je za sbo nosit. Je pa lep.
Lep nedeljski dan je treba izkoristit na snegu. Prvi dnevi snega so vedno najlepši.
Že dovolj zgodaj sem šel iz Ljubljane, ker nisem bil na sankanju že celo letoin sem šel na Ljubelj. Prispel sem na mejni prehod Ljubelj že pred deseto. In takoj pot pod noge.
Razlika od lani: imam več kondicije in do koče pridem v 40 minutah, z vlečenjem sani za sabo. Tokrat, sem se že doma spomnil in vzel pas, da sem si pripel sani okrog trebuha, na njih naložil nakrbtnik in kasneje ko sem zakuhal še bundo. Pri tem sem imel proste roke za fotoaparat. Pot je urejena, spet sem srečal ratrak, ki je šel že v dolino. V koči brez obveznih borovničk ne gre. Pri spustu, sem srečal že veliko pohodnikov in sankačev, ki so šli proti vrhu. Rad sem zgoden, ko še ni veliko ljudi in dan je dovolj dolg, da grem lahko dvakrat do vrha.
Povezava: sankanje lani
Lepo izkoriščena nedelja, naslednje sankanje odvisno od vremena. Mogoče bo čas do poskusim smučanje po dvajsetih letih.
Fotke iz nočnega zasneženega Tivolija.
Prvi dan snega je vedno najboljši, če te ne zamede na cesti. Nočni sprehod po zasneženih poteh, ko še niso skidane, niti preveč shojene na sprehodu še ni bilo veliko ljudi. Klopce so še zasnežene in veš, da ni še noben sedel tu od kar je sneg. Vse je čarobno kot v pravljici.
Priporočam sprehod v dvoje, z valjanjem po snegu, kepanjem in risanjem snežnih angelcev …
Foto utrinki iz sprehoda okrog jezer
Pitna voda ob Bohinjskem jezeru
Na ta nedeljski planinski izlet sem bil povabljen, enkrat za spremembo se nisem sam spomnil moje vikend izletniške destinacije in tudi sam nisem šel. V družbi je lažje. Ko sem izvedel destinacijo in predvsem za sneg sem se spomnil, da še vedno nimam gojzerjev, ker so spomladi razpadli na Nanosu. Pri pakiranju sem ugotovil, da ne najdm niti termovke in gamaš. Pa nič bom že preživel. Še v kratkih hlačah bom šel zanalašč.
Zbor v Logacu pri gradu, zbralo se nas je 12 in trije otroci. Z avti do izhodišča Novi svet in peš v hrib mimo stare kasarne. Dve punčke sta omagale še v prve pol ure, s tem sta odpadla tudi dva očeta, a ena se je hrabro držala do cilja. Na polovici vzpona smo prišli iz megle, kjer so se videli še ostali hribi. Videl in občutil sem prvi letošni sneg, pohod sem preživel zelo malo oblečen ((kratke hlače in flis)) in v supergah, ((v nahrbtniku sem še goro stvari za oblečt, ker nikoli ne veš kaj te čaka)) zares ni bilo hladno, čeprav smo se dvignili nad 1000 metrov nadmorske višine.
Cilj pohoda je bil gostilna Stara pošta v Podkraju. Po obveznih borovničkah in čaju še pot nazaj v dolino. Vse skupaj 22 km v štirih uraj in pol po zasneženi poti. Po mojem občutku “Lenobnega Rekreativca“, bi lahko zdržal še dodatne dve urce hoje več pa najbrž (še) ne.
Povezave: gostilna Stara Pošta
Paradajz slikan na današnjem izletu, na snegu in koristno uporabljen za malico.
Lepa sončna sobota v Ljubljani. Grem na izlet, če je v Lj sonce mora bit na morju še bolše vreme. Spakiram nahrbtnik, ne pozabim na sončna očala in kremo za sončenje, da me ne opeče žgoče sonce.
Še vedno imam težave s kolenom, od zadnjega prevala iz Krima. Torej morje, lepo počasi po ravnem. od Kopra do Pirana, imam tudi kopalke in zbrisačo za vsak slučaj. Časa bo dovolj tudi za kak bazen, vlak za nazaj je šele ob 19h. Pred odhodom zamenjam še zračnico, ki je spustila od nedeljskega izleta. In seveda kupim še eno za sabo, sedaj sem pripravljen na vse.
Na železniški kupim vozovnico za Koper zame in kolo. Cena za prevoz kolesa v posebnem tovornem vagonu 2.80 Eur velja za vse prevoze za cel dan, se pravi tja in nazaj, ali še kam drugam. Cena zame je 6,67 Eur, ok to je poceni v primerjavi z vozovnico za Ivančno Gorico 2,90 EUR, počasen lokalni vlak 40 km, do Kopra vozi InterCity, boljši vlak večja razdalja, ima bife, radijo…
Uspelo mi je spravit kolo na vlak, to sem nazadnje naredil leta 1994 ali 95, ko sem šel z vlakom do Ptuja in s kolesom naprej v Mursko soboto na balonarski festival.
Bolj ko sem se približeval morju slabše vreme je bilo. Odločim se, da zapustim vlak prej, časa imam cel dan. Na postaja Hrpelje-Kozina izstopim, matra me sicer Slavnik, ampak ne, koleno mora še mal počivat. Lep turističen izletek počasi za vrtenje pedal, šlo je predvsem navzdol, Čez Črni kal, Rižano Bertoki do Kopra.
V Kopru sem videl na kolesarski stezi prvo kolesarsko krožišče, naprej proti Izoli ob obali, v Izoli zavijem v hrib in po poti Paranzane čez tunel do Strunajana in v hrib do Piranskega obzidja, kjer me je že čakal Matej, ki je prišel z avtom. V Piranu, grem mimo poroke, ker sem dobil kozarček penine in na kavo ob morju.
Ogledal sem si prenovljen Piranski akvarij. Za domov sem dobil štop zame in za kolo, za prevoz sem se oddolžil s kosilom v Senožečah.
Veliko fotk nisem naredil, ker ni bilo potrebe po počitku. Kolesarjenja je 38 km predvsem prvo polovico poti spust navzdol, in po ravnem ob morju, vse skupaj dobre dve urce. Ampak važn je, da sem bil na svežem zraku z malo rekreacije, čeprav ni bilo sončka.
View Larger Map
Tole je moj brat, jaz sem pa še večji osel.