Vikend, dan dopusta in praznični dan ((Dan OF)) je bil dovolj za mini dopustek. Veliko počivanja, nič službe, telefonov. Obilica dobre hrane, pečene na žaru: sveže ribe in meso. ((Moram pohvalit našega mojstra za roštilj)).
Jaz sem kuhal juhce: gobovo iz vrečke, krompirjevo (kila krompirja je bila v vrečki) in brez paradižnikove ne gre. Po večerji obvezno igranje enke. Zjutraj na tržnico po sveže ribe in na travarico. Sploh ne vem zakaj sem šel nazaj v službo, bom ponovil kmalu s kakšnim jadranjem.
Že dolgo nisem fotografiral nobenega paradajza. Tale je sobotni iz tržnice.
Zbirka fotografij je tudi dober arhiv cen. Leto nazaj je bila cena 3,25 EUR za kilco. V lanskem aprilu je bila cena litra 95 oktanskega bencina 1.008 EUR, ta teden je 1.204 EUR.
Podkupil sem stražarje in vzdrževalca Anatolija, ki me je popeljal po prepovedanem območju, majhnega raziskovalnega “kolhoza”. Ne smem povedati, kje se nahaja.
Na tej fotki je pogled v star ruski jedrski reaktor. Vidi se da je že malo zarjavel in da odpada izolacija. Koliko časa sem bil izpostavljen sevanju ne vem. Če prideš na skrivaj, ne dobiš zaščitnih oblek proti sevanju. Če prideš “nepovabljen” inaš pet minur, kar naj nebi bilo še nevarno.
Nekako čudno se počutim, kolena in skelp me bolijo. Bruhal sem tudi približno dve uri po fotkanju reaktorja.(mislim, da ni od preveč vodke)
Vse bolečina in zdravje ni nič, gre za nekaj prepovedanih fotografij, le slava je važna, jaz jih imam prvi.
Dodatek: 2. april 2010
Prvoaprilska šala je uspela, prejel sem kar nekaj klicev, kje sem to slikal in kaj je to, lahko bi bil auspuh, ali vhod v kak rudnik…
To je doma v domači garaži, to je pogled v star 300 literski bojler.
Pred desetimi leti sem kupil prvi skiro. To so bili še časi, ko ga še ni imel vsak otrok. V tistem času se je Marko Crnkovič vozil z velikim skirojem, jaz pa z mini skirojem. Sam skiro kot igrača, prevozno sredstvo ni nič posebnega, star izum, še lesenih se spomnim iz otroštva in tudi teških kovinskih z široko gumo, ki smo jih imeli v vrtcu.
Skiro obnovljen, modern, lahek je prišel v modo pred dobrimi desetimi leti. Cena je bila prcej visoka, niso še bili v vsaki trgovini. Takrat sem dal zanj nekaj čez 40.000 takratnih tolarjev. Na cesti so me vsi gledali, še novinarka Jane je tekla za mano in me slikala. ((Res moram izbrskat to Jano)) Skiro je majhen, uporaben in hitro prevozno sredstvo za krajše ali dalše razdalje.
Skiro je bil veliko z menoj, v službi sem se vozil po dvorišču do avta, od enega konca proizvodnje, do pisarn. Uporaben na jadranju, za na stranišče v marini. V kampu za v trgovino. Skoraj vedno je bil v prtljažniku, ko sem parkiral sem se vozil po centru. Prav je prišel na sejmih, kot obiskovalec sem šibal gor in dol po Minhenskem sejmišču. Potem sem ga pustil kolegu, ki je z njim prevažal stvari, škatle, gajbice iz kombija na štant. Uporabljal sem tudi že električen skiro, a mi ni bil preveč všeč, precejšna teža in kratek domet, v kratkem času je crknil akumulator. Skiro lahko sabo odpelješ v banko na pošto.. kolo moraš vedno priklenit, in če je dober te ne počaka vedno.
S skirojem sem počel že marsikatero neumnost, vozila sva se dva odrasla, spust z Ljubljanskega gradu, hotel sem se peljati po pasareli ((ladijski mostiček)) na jadrnico, a so mi to bolj “razumni” na silo preprečili… skoki iz pomola v morje, no naslednji dan so vsi otroci hoteli skiroje na plažo, tako, da tole ni bilo preveč vzgojno. Bil sem z njim tudi v Postojnski jami. V desetih letih sem prevozil nekaj 100 km s skirojem.
Sedaj sem skoraj vsak dan na vlaku za službo, na vsak vlak ne morem vzet kolesa. Sicer imam majhen zložljiv kolo za na jadrnico, a je preveč dela z sestavljanjem in razstavljanjem, naštimavanjem višine sedeža… Ugotovil sem, da je za na vlak še najbolj primeren skiro. Zjutraj zamujam mestni avtobus za center in s tem občasno tudi vlak. Od železniške postaje do službe imam tudi 2 km pešačenja. Star skiro, je že precej bogi, torej potrebujem novega. Akumolatorski odpade ni ekološki, skiro na nožni pogon je rekreacijsko sredsvo.
Po nekajdnevnem googlanju, branju testov, testiranju skirojev, ki so pri nas v prodaji sem se odločil, da naročim Xootr, ki je sestavljen ((sestavni deli za skiro so narejeni najbrž na Kitajskem)) v ameriki. Imajo različne modele, z leseno podlago, aluminjasto in iz magnezija, kateri je najlažji in s tem tudi najdražji model.
Precejšna odločitev glede izbire skiroja je zaradi tega odličnega polurnega testa na youtubu: “Adventure Xootr” by Nutnfancy
Našel sem celo zastopnika za evropo, ki pošlje paket tudi na naš del EU balkana. ((Če koga zanima, dobi pri meni naslov)) Skiro je prispel v petih dneh po plačilu.
Prvi vtisi: je lep, gre bolše, kot 10 let star. Spodnja pološča – stojišče je dovolj široko za obe noge vsporedno. Krmilo se dvigne dovolj visoko (96 cm) za odraslo osebo. Velika kolesa (180 mm) se veliko bolje obnesejo. Skiro ima trak za nošenje na rami, zloženega sem nesel na mestni avtobus, ga sestavil v busu in skočil ven na postaji pred pošto, ter se odskiral naprej, brez težav, manevriraš med pešci.
Prvi dnevi v mestu: povprečna hitrost z vsemi semaforji 11-16 km/h. Maksimalna hitrost do 20 km/h, danes sem v celem dnevu prevozil 20 km po mestu. Test na vlaku bo šele v ponedeljek, ko grem v službo.
Ker se mi v zadnjem času dogajajo razne nesreče, za vožnjo uporabljam kolesarsko čelado in rokavice. Ljudje me malo čudno gledajo, ker niso vajeni skiračev s čelado ampak mi je čisto vseeno kaj si o tem mislijo. Tudi ščitnik za kolena pridejo prav, a jih ne uporabljam, ker nosim še vedno opornico za poškodovano koleno. Glede na mojo poškodbo mi bolj paše z skirojem, kot peš ali s kolesom.
Oblecite svetla/pisana oblačila. Za nočno vožnjo obvezno kresničko ali odsevni trak. Prednjo luč, da ne zapeljete v kakšno luknjo v asfaltu s prvim kolesom in naredite nenačrtovan salto s pristankom na glavi.
Test: Primerjava s skirojem Kettler Zero 8, ki je pri nas v redni prodaji
– Kettler ima kolesa iz plastike (200 mm) Xooter 180 mm magnezij platišče ((feltna)) z poliuretansko prevleko
– Kettler ima tačko za parkiranje
– Xootr ima zavore na prednje in zadnej kolo, Kettler samo zadaj
– Xootr je narejen iz magnezija obdelan z CNC strojem, je res večji in samo 100 gramov razlike a večja podlaga pride prav za počivanje in lažje prestopanje nog
– Xootr je lepo in natančno izdelan
– za Xootr so na voljo vsi rezervni deli, kolesa, zavore, podložna plošča in dodatna oprema (torba za prenašanje, v katero gre tudi čelada in ostalo)
Xootr ima samo eno slabo lastnost – visoko ceno. Za ceno tega skiroja, se dobi tudi star rabljen vozen avto s pol tanka bencina in vinjeto ali tridnevni paket za 2 osebi v toplicah.
A za ta denar dobite lep, uporaben in kvaliteten izdelek, dobite Appla med skiroji.
V zadnjem času veliko uporabljam čakalnice. Tiste pri zdravniku mislim, seveda uporabljam tudi tiste na železniški postaji in avtobusne tudi.
Pri avtobusnih predvsem tiste za Ljubljanski mestni promet. Te se prenovljene po vsem mestu. Tistih zelnih gobic ni več. Nove postaje imajo klopco, ki je kovinska in v tem zimskem času ni prev preveč prijetno posedat na njej. Sedaj vem zakaj je pri vsaki postaji plava kišta z Žurnalom24 – za pod rit, seveda če prideš dovolj zgodaj, da je še kakšen ostal.
Zdravniške čakalnice:
Te imajo specifičen vonj po že dolgo zaprtih prostorih, redko kje čakalnice vsake toliko prezračijo. Pri nekaterih zdravnikih so lepe moderne urejene, imajo poličke za časopise, ekran z reklamami, radijo, avtomat z vodo. Nekatere bolnišnice imajo čakalnice iste, kot takrat, ko so bolnico zgradili. Lesene zguljene klopi, stari obešalniki za plašče.
V zdravniških čakalnicah so seveda pogosti pogovori med (starejšimi) pacijenti, ki so taki:
Dober dan, kdo je zadnji? Ja ti, ko si šele sedaj prišel
– moj mož ima pa to in to
– lansko leto mi je umrla sestra imela je to pa še to…
– un zdravnik v tistem zdravstvenem domu je čist zanič…
– lan so mi tle operiral to pa to, zdej me pa tam boli…
A se nebi raj pogovarjal o vnukih, vremenu, izletih… čem lepem, ne pa samo o boleznih, pol me je še bolj strah, ko vidim za čem vsem lahko še zbolim.
No čakalnice imajo sevada svoje omejeno število stolov in tu bi lahko učitelji matematike dobili ideje za uporabne naloge.
V čakalnici je 15 stolov. Na štirih stolih sedijo moški, na enem stolu je mama z dojenčkom, na petih stolih sedijo ženske. Koliko stolov je praznih?
In pri matematiki bi bil odgovor: 5 stolov je praznih
Ampak tu matematika ne drži. Vsaka ženska zasede 2 stola, ker položi torbico na sosednji stol. Ej “babnce” a morte te torbice sabo vlačit? Dejete jih pod stol, tako kot jaz svoj nahrbtnik, ali jih držite v naročju. No potem so še užaljene, če jim kaj rečeš okrog torbice.
V zdraviških čakalnicah se vsem mudi in opravičila so:
– po recept sem prišla
– samo sestro rabim
– sam cepil bi se
– samo ene vprašanje imam za zdravnika, minutko a me spustite naprej. NE ne bomo te, tuki čiči pa čaki, kot vsi. To je čakalnica!
Krasen dan za smučat, a žal ne morem, še hodim bol težko. Tole s kolenskimi vezmi še ni dobro po dvajsetih dneh sem na pol še vedno na berglah. Mal grem že peš, a daleč ne pridem. Ker mi zdravniki niso prepovedal kolesarjenja, in se moram razgibavat sem se odločil, da grem vseno na sonček in na kavo.
Z berglami do bicikla, če se spravim gor bo že šlo nekako, zihr hitrej, kot z berglam. Če se spet zložim, bom samo podaljšal okrevanje.
Ampak je šlo, počasi sem prikolesaril do Sax Puba v Trnovem, spil belo kavo in nazaj.
Koleno, ja takrat ni bilo problema, zdej pa boli, bom videl kako bo zjutraj. Predvsem ni prezgodaj za pretiravat. Vseeno je bilo lepo na zraku po treh tednih počitka v hiši.
Kmalu še bom tekel na Šmarno goro, ali kam drugam, počas bo treba začet hodit, kolesarit in v fitnes za ojačanje kolena.
Čas bo, da očistijo kolesarske steze in avtomobilisti, da se navadijo parkirat, tam kjer lahko, ne po pločnikih in kolesarskih stezah.
Prihaja čas za setev, seveda tudi paradajza. Za to sezono sem naročil nekaj posebnih semen, različnih vrst paradajza, ki jih pri nas nisem našel. Tudi slovenskih imen še ni.
Japanese Black Trifele – Russian Truffe (izhaja iz ruskega črnega paradajza)
Chocolate Stripes – paradajz z čokoladnimi pasovi mogoče ima okus po čokoladi
Najprej jih bom posejal in hranil na toplem, ko bodo rastlinice velike okrog 10 cm, se jih lahko presadi v toplo gredo, aprila, če bo tolpo se jih lahko že prestavi na prosto.
Nisem ne vem kakšen “kmet” in se res ne spoznam na vrtna opravila, kar bo pa bo.
Kot pravijo najbolj neumen kmet ima velik paradajza.
Kaj bo zraslo in kakšen okus imajo bom videl, ko in če res zrasejo. Vse je odvisno tudi od sezone, mogoče bi moral pridelek zavarovat pri kaki zavarovalnici, kot kmetje.
