Končno so v južnih regijah odprli nekatere lokale s teraso. Srečo sem imel, da me je prav na 8. marec, dan žena službena pot peljala na jug države, ter sem se lahko na poti ustavil na kavi in malici. Takole je bilo:
Parkiral sem med kamijoni, se vsedel na mali terasi k mali okrogli marmorni mizici, na kateri je že čakal pepelnik. Ne kadim, a pogled nanj je bil kot na Ajflov stolp, ko si prvič v Parizu. Opazil sem jo, pri sosednji mizi je stala. Bila je v črnih čeveljcih, črnih najlonkah, rdeči kratki oblekci, s črno masko, ter rdečimi lasmi. Kmalu pristopi k moji mizi, vljudo pozdravi in vpraša: “Kaj vam lahko postrežem?” Zakuhal sem, zaštekal, kako kaj? Kje so gumbi, ki sem jih vajen iz službenega kavomata, kjer izberem sladkor in kapučino…. Očitno je vedela, da sem zmrznil pred njo, še enkrat vljudno ponovi vprašanje. Naročim belo kavo in Cockto. Vprašam še po jedilnem listu. Ja tudi hrano strežejo.
Po nekaj minutaj pride spet ona z okroglim pladnom, ga postavi na mizo in z njga zloži šalco kave, steklen kozarec in stekleničko Cockte. Prava keramična šalca, ni lonček iz plastike ali papirja, sem moral kar z žličko potrkat po šalci, da sem slišal pravi zvok keramike. Res je ne sanjam.
Srknem požirek kave…. božansko… bolše kot jutranji seks.
Prelistam cel jedilni list, čeprav sem na tabli pri vhodu že prabral, dnevno ponudbo in se odločil za sirove štruklje.
Malice, katere sem navajen zadnjih nekaj mesecev, so hladne, v stiroporastih posodah in s plastičnim priborom. Pravi krožnik, pravi jedilni pribor, sveža topla hrana, gostilna, to je čisto druga izkušnje, pa vseh teh mesecih zaprtih gostiln.
Lepše bi mi bilo it na prvo pravo letošnjo kavo z ljubljeno osebo, a tudi tako ni slabo. Ostalo še pride, oseba in kava.
Začetno veselje ob kavi je šlo mimo, sedaj se počutim kot, da sem naredil nekaj narobe, nekaj prepovedanega…. te svobode, odprtih lokalov, gostiln nisem več vajen, predvsem pa nakateri iz drugih delov države (še) niamjo teh privilegijev. Upam, da vlada kmalu ugotovi, da je odprtje lokalov in druženje nuja za mentalno zdravje državljanov in sam kovid ni tako nevaren, kot nesrečni državljani.
Še to: Natakarica sploh ni bila oblečena, kot sem jo opisal, a to sploh ni važno.