Za kulturni praznik sem si vzel dopust, pravi dopust s hotelom, počitkom in uživanjem. Že v petek takoj po službi sem se na brzino spakiral in odpravil v Bohinjsko Bistrico v hotel. Rad se že zbudim na počitniški destinaciji, da začnem jutro že tam. Na poti sem se ustavil še na Bledu na obveznih kremšnitah in kratkem sprehodu.
Takoj po prihodu v hotel sem skočil v bazen in savno, po večerji sem sedel ob kaminu s knjigo o gojenju paradajza, s kozarcem vina in gledal skozi okno kako sneži. Lahko bi rekel romantično, v bistvu je bilo pa kičasto.
Zjutraj sem se odpravil na sneženo pešačenje okoli Bohinjskega jezera, bil sem prvi, še nikjer nobenih sledi, na polovici sem srečal še dve ženski, ki sta mi prihajali nasproti in še enkrat sem jih srečal na drugi strani jezera. Ker je bil moj mini dopust povezan s smučanjem sem se zapeljal še v Begunje, kjer sem kupil vse potrebno za smučanje, da si vdno ne izposojam smuči. In takoj na popoldansko smuko na Koblo. To je bil moj tretji dan smučanja oo mnogih letih in prvi z lastnimi smučmi in mi je šlo že bolše. Po smučanju bazen, savna večerja, ….
Nedeljsko jutro je bilo sončno že v dolini, torej bo tudi sončno smučanje na Voglu. Smučanje mi je šlo že vedno bolje in sem si že marsikaj upal. Tudi smučanje s kamero v eni roki in palicami v drugi. Čeprav je bil še vedno en strah pred kakšnim zlomom kolena.
Ponedeljek, na kulturni praznik, dolina v megli, a celo smučišče se je bleščalo v soncu, prav čarobno je bilo in toplo za zimo. Velika gneča pri čakanju na gondolo, amapak če sem tle in če imam že karto za smučanje, bom potrpel v vrsti, gor bo pa že bolje, in je bilo. Presumučal sem že vse proge, strah je bil, nekaj me je še vedno dajal že od petka, da se bom polomil in da me bodo odpeljali z motornimi sanmi ((Drugič bom poskušal uganit še barvo, uro in kraj)). Do kosila sem smučal brez postanka, po kosilu sem si rekel še en komplet vseh prog in domov, še preden bodo zaprli in bo spet vrsta za gondolo.
No pa mi ni uspelo presmučat vseh prog, še enkrat. Iz Orlovih glav za zadnji Vogel sem prav lepo padel, na kupu snega, pri umikanju enemu bordarju. Od začetka ni zgledal nič hudega, a ko sem vstal, se desno koleno ni hotelo premikat naprej nazaj ampak samo navznoter. No pa imam.
Pobral me je prijazen reševalac in me z motornimi sanmi odpeljal do reševalne postaje, kjer sem dobil povoj in šel z gondolo pred gužvo v gužvo na Ljubljanski klinični center, med vse ostale smučarje. Ni hudga, samo nategnjene vezi.
Če si štor si štor in ni pomoči. Ko se znebim bergel in opornice, grem spet smučat, sam bolj počasi.
Zares sploh ni bolelo koleno, bolj boli, ko te vsi gledajo, kako te reševalec pobira.
Sedaj me pošiljajo, da moram zamenjat smučanje in ostale športe z jogo. Ko sem pobrskal po internetu, sem ugotovil, da je tudi pri jogi možnost poškodb. Skoraj pri vsaki stvari se, lahko poškoduješ če si štorast, kot jaz. Če začnem igrat šah, si bom zihr prščipnu prst na leseni škatli. Edina ugotovitev je, da mi prazniki ne ležijo preveč, vedno se mi kaj zgodi za praznik, za naslednji praznik bom doma, čeprav je statistično največ nesreč doma.