Ko podplat noče z mano

Nedeljski izlet v neznano: v hribe po več kot 20 letih. ((To, da sem šel v hribe je nekaj posebnega. Ne maram hribolazenja. Nekdo, ne povem kdo je, a ona že ve mi je rekla, da sem se spremenil v zadnjih mesecih. Tisti, ki me poznajo bi me prašal če sem bolan, če se mi je zmešal in kje je tisti pravi, da ga naj marsovci takoj vrnejo. Mogoče so me pa res zamenajli marsovci.))

Ker nimam nikogar za zraven sem se odpravil kar sam. Spakiral sem gojzerje, kopalke, kapo, kratke hlače skiro, GPS, iPod, iFon in še nekaj malenkosti za vsak slučaj. Ter bistvo proviant – čokolado!

Grem proti primorski, ne vem zakaj ampak prva postaja je bila Cerknica. Pusta ni, čarovnce so na Slivnici, gor pa res ne grem, kaj bi lezel v ta strmi klanec in sem pofotkal kip Martina Krapna.Nazaj na avtocesto, no to je bila velika napaka. Imam vinjeto za avtocesto DARS pa obnavlja. Eno uro čakanja, no vsaj delali so v nedeljo.

Izvoz Razdrto, parkiram v vasi in ja tu gor. Nisem bil v hribih več kot 20 let. Če pa sem že je bilo pa z terencem, Na Nanosu sem bil z taborniki v osnovni šoli, se pravi 30 let nazaj. Vem samo, da me je zebl, pa da so bile mrzle zajle.

Odločil sem se za strmo pot. Uro in pol bom pa že zmogel, če grejo te stare gospe pred mano po strmi, grem še jaz. In tudi prišel sem do vrha  urco in 13 minut.Z malo lovljenja zraka vsake toliko in za fotkanje.
Kar uredu, za nekoga, ki mu je muka pridet Rožnik ali na najvišjo točko v bližini – Šmarno goro. Nimam kondicije, ne športam, ne hodim v fitnes, ne hodim redno na sprehode, in sem že star. ((To je moje mnenje, no sej ni tok mal čez 40))

Na vrhu je bilo precej planincev, turistov, kužuščkov in otrok. Vreme je bilo sicer sončno, a ne dovolj, da bi videl morje. ((ga bom pa šel od bliz pogledat))V koči nepopisna gužva in sem obupal, da bom dočakal tisto joto, ter se odpravil v dolino, tokrat po lažji poti, tko za vsak slučaj. Jedel bom pa napolitanke iz nahrbtnika in potem se kje ustavil po poti.

Na poti navzdol se je podplat odločil, da ima dost, da on pa ne gre več naprej skupaj z mano. Če sem že jaz tok nor, da hodim v hribe, se on ne gre več.

Ker sem še iz časov, ko smo imeli akcije NNNP ((Nič nas ne sme presenetit)) sem imel sabo v nahrbtniku zraven čokolade še moje petprstnike. ((Vibram five fingers – povezava)) Lepo sem se preobu in odskakljal v dolino. Mal so me čudn gledal in spraševal kaj mam to in zakaj, ampak obnese se tudi tu, na samo za na Šmarno goro.

Prispem do avta v uri in 20 minut, z preobuvanjem in fotkanjem. Zdej pa jest, lakota.

Ker sem že takorekoč na morju, še malo pa bom v Izoli pri Sidru v moji najljubši gostilni na obali. Po poti študiram, kaj bi, ribo, kalamare, pleskavico un pa počasi kruli in čaka, kdaj bo kaj resnega not padlo.

Vladimir me prepriča v špagetine z pršutom in gobami in paradajz solato. Majo nove kelnarce, kdo si bo zdej zapomnil, kako je kateri ime. Že zadnič sem za eno študiral, kaj je. No tole taluštkano si bom zapomnil, drugo pa drugič pa bo.

Pa pivce sem si tudi zaslužil po takem izletu.

[Show slideshow]

1 2 3 ►

Za drugič moram kupit: gojzerje in kremo za sonce, ker sem rdeč, ko kuhan cviček.