Tu piše marsikaj
Je pa vsaj ekološko. Zvečer grem brez težav na kuhančka v mesto in se mi ni treba zjutraj vračat po avto.
Od zavarovalnice pa še ni denarja, po skoraj dveh mesecih.
Ne vem če sem izgubil toliko žetonov, kot sem že teh trapastih autobusnih kartic.
Dobil sem za rojstni dan lep ovitek, samo ga je škoda. Pa mal nerodn je za sbo nosit. Je pa lep.
Lepa sončna sobota v Ljubljani. Grem na izlet, če je v Lj sonce mora bit na morju še bolše vreme. Spakiram nahrbtnik, ne pozabim na sončna očala in kremo za sončenje, da me ne opeče žgoče sonce.
Še vedno imam težave s kolenom, od zadnjega prevala iz Krima. Torej morje, lepo počasi po ravnem. od Kopra do Pirana, imam tudi kopalke in zbrisačo za vsak slučaj. Časa bo dovolj tudi za kak bazen, vlak za nazaj je šele ob 19h. Pred odhodom zamenjam še zračnico, ki je spustila od nedeljskega izleta. In seveda kupim še eno za sabo, sedaj sem pripravljen na vse.
Na železniški kupim vozovnico za Koper zame in kolo. Cena za prevoz kolesa v posebnem tovornem vagonu 2.80 Eur velja za vse prevoze za cel dan, se pravi tja in nazaj, ali še kam drugam. Cena zame je 6,67 Eur, ok to je poceni v primerjavi z vozovnico za Ivančno Gorico 2,90 EUR, počasen lokalni vlak 40 km, do Kopra vozi InterCity, boljši vlak večja razdalja, ima bife, radijo…
Uspelo mi je spravit kolo na vlak, to sem nazadnje naredil leta 1994 ali 95, ko sem šel z vlakom do Ptuja in s kolesom naprej v Mursko soboto na balonarski festival.
Bolj ko sem se približeval morju slabše vreme je bilo. Odločim se, da zapustim vlak prej, časa imam cel dan. Na postaja Hrpelje-Kozina izstopim, matra me sicer Slavnik, ampak ne, koleno mora še mal počivat. Lep turističen izletek počasi za vrtenje pedal, šlo je predvsem navzdol, Čez Črni kal, Rižano Bertoki do Kopra.
V Kopru sem videl na kolesarski stezi prvo kolesarsko krožišče, naprej proti Izoli ob obali, v Izoli zavijem v hrib in po poti Paranzane čez tunel do Strunajana in v hrib do Piranskega obzidja, kjer me je že čakal Matej, ki je prišel z avtom. V Piranu, grem mimo poroke, ker sem dobil kozarček penine in na kavo ob morju.
Ogledal sem si prenovljen Piranski akvarij. Za domov sem dobil štop zame in za kolo, za prevoz sem se oddolžil s kosilom v Senožečah.
Veliko fotk nisem naredil, ker ni bilo potrebe po počitku. Kolesarjenja je 38 km predvsem prvo polovico poti spust navzdol, in po ravnem ob morju, vse skupaj dobre dve urce. Ampak važn je, da sem bil na svežem zraku z malo rekreacije, čeprav ni bilo sončka.
View Larger Map
Tole je moj brat, jaz sem pa še večji osel.
Skoz pravim zase, da nisem športnik. Ne spoznam se niti na fuzbal, zakaj jih toliko leta za eno žogo. Pri golfu ima vsak svojo žogo, goro palic in še pomočnika. Dirkači vsak svoj avto ali motor. Pri balonarskih tekmovanjih en pilot en balon in zemeljska ekipa. Americans cup vsaka ekipa svojo jadrnico. Na konjskih dirkah isto jockey in en konj.
Predstavljajte si, da bi 12 ljudi teklo za enim konjem, kot za žogo pri nogometu, in bi ga vsako moštvo hotelo spravit v svoj hlev čimvečkrat.
Tole je dokaz iz srednje šole: imel sem popravca iz telovadbe.
Popravni je bil iz teorije in prakse, predvsem kompleten Cooperjev test. Ko sem prišel domov sem dva dni spal od utrujenosti in vse me je bolelo a vseeno opravil in dobil MU.
Ob vsem skupaj sem ugotovil, da se jaz, kot neŠportnik še največ rekreiram, od vseh mojih prijateljev predvsem moškega spola. Nikogar ne morem spravti, da bi šel z mano vsaj na Šmarno, ali za dve urce s kolesom. Ali v fitness, badminton, vsaj trenutno pozimi. Na sankanje bi še kdo šel, če nebi bilo treba peš v hrib vlečt sani.
Glede na vso mojo rekreacijo v tem letu, si bom status neŠportnika zamenjal v ” LENOBNI REKREATIVEC “. To bo trenutno čisto pravi izraz.
Ne vem kaj bo naprej trenutno ni več volje.
Trinajst ur traja trenutno moj delovni dan.
05.30 zbujanje
05.50 peš do železniške postaje, kar je hitreje kot čakat bus in obenem še jutranja rekreacija
06.25 nakup vozovnice in bureka za zajtrk
06.33 Odhod vlaka *
07. 38 prihod v Ivančno gorico in 20 minut rekreacije do službe
08. 00 Služba
16.00 Konec službe, počasi peš proti želežniški postaji, čas je še za kavo
16.51 vlak za Ljubljano *
17.48 Ljubljana in dva avtobusa do doma
18.30 prispem domov
Tako bo od sedaj naprej za nekaj časa, dokler ne dobim denarja od zavarovalnice za nov avto. Prej sem prišel od doma do službe v 25 minutah (ali manj), sedaj je pot v eno stran samo vlak 1 uro in 5 minut.
Vožnja z vlakom ni tako slaba. Če bi imeli japonske, ali nemške hitre vlake bi se vozil vsak dan.
Vlak Ljubljana – Ivančna gorica za manj kot 40 kilometrov rabi uro in pet minut.
Ne predstavljam si, da se nekateri vozijo z vlakom (predvsem s počasnim vlakom) v službo do penzije.
* Na vlaku urico koristno izkoristim:
– slušalke in iPod
– na kolenih MacBookPro (danes sem nadaljeval s pisanjem pravljice)
– preberem knjigo
– lahko še malo oddremam (imam tudi naštelano zbudilko za vsak slučaj, da ne grem predaleč)
Če bi na naših vlakih lahko sabo vzel kolo, bi se vozil samo v službo, nazaj bi pa odkolosaril.
Luka mi je tudi letos narisal Drudeže za rojstni dan.
Tole bi mi pomagalo, da bi ohranil cel avto.
Tole mi je polepšalo dan.
sposojeno iz drugega bloga: Sex blog
povezava: prometna nesreča
Ker sem brez avta sem ponosni lastnik Urbana kartice.
Glede na to, da se nisem preveč zanimal za Urbano, ker je do sedaj nisem potreboval, še žeton sem imel star oranžen plastičen, sem izpadel, kot iz marsa. Kupil v kiosku kartico za 2 EUR in mislil, da to bo to zadostovalo za cel dan dost. No šofer me je poslal kartico še nafilat na avtomat.
Navezal sem si jo okoli vratu s klučem, kot včasih dijaško mesečno vozovnico.
Uporabljam tudi aplikacijo LPPbus za iPhone, ki je dobro zamišljena a manjkajo avtobusne postaje.
Avtobusna postaja 343 Študentsko naselje, avtobus proti centru Vrhovci – Savlje, postaja 342 je not v obratni smeri
