Ker me bolezen matra že od avgusta in se je stanje poslabšalo čez noč sem se dal odpeljati z rešilcem v nevrološko bolnico. Sama vožnja v leže sploh ni prijetna, ven vidiš zelo malo in še to nazaj.
V bolnišnici nisem bil že od osnovne šole, tako da me je bilo kar strah kaj bo. Takoj sem se spomnil vseh nadaljevank o bolnišnicah: Bolnica na koncu mesta, Švardsvaldska klinika, Naša mala klinika, Dr. House. V vseh nadaljevankah ne zveš vsega, kako je res, ko si toliko bolan, da ne moreš iz postelje. Vse kar se dogaja, najbolje občutiš, sam ko si tam. Predvsem imaš veliko časa na začetku, ko čakaš na razne preglede, potem na rezultate in na koncu razne terapije. Popoldan lahko samo ležiš. Po enem tedniu sem lahko zvečer že prišel do televizorja, a kaj ko vsi bolniki gledajo samo politiko namesto kake bolj razvedrilne stvari, ki je sigurno bolj koristna za zdravje.
V roko so mi dali kanalček za priklop infuzij. Poimenoval sem ga UZP – univerzalni zdravniški port. skozi katerega sem dobival več dni zdravilo – imunoglobulin. Po petih dneh se je stanje zelo izboljšalo.
Hrana
Bolniška prehrana mi ni všeč. Bolnišnice imajo posebej šolane kuharje, da kuhajo zanič. Vsaj kaka začimba bi prav prišla, ker nimam nobene dietne hrane sem si omislil poper in sol za poboljšanje okusa. Mislim, da bi se dalo iz istih sestavin skuhati kaj bolj normalnega. Predvsem ni nič paradajza, dvakrat je bila rdeča pesa pri kosilu nič solate.
Sestre in zdravnico sem spraševal po palačinkah, a ni se jih dalo prepričat. Obiskovalci so mi priskrbeli domačo hrano: burek, McDrive paket, sadje, paradajz in čokoladne priboljške.
Spanje
Spanje v bolnišnici tudi ni bilo ne vem kaj, nisem navajen, da s kom v sobi spim. Ko sem bil še zelo bogi sem kar spal, ko se je stanje izboljšalo nisem več dobro spal ponoči. Tu sem imel “dedka”, ki je celo noč hodil okrog in lulal po tleh in sem celo noč dežural da me ne bo poscal. In ga usmerjal proti stranišču na hodniku, nočne seste so mi ga pa pošiljale nazaj, da nima kaj delat na hodniku.
Obiski
Obiskov si ne želiš, da te vidijo v bolnem stanju, a si vseno vesel, če kdo pride in ti prinese bajadere. Mali obiskovalci so prinesli risbice, katere sem razobesil okoli postelje. Zdravnici in nekaterim setram je bilo všeč, da poživi sobo, no tečna sestra je imela veliko povedat okoli tega, da je to bolnica in ne galerija.
Moram pohvalit sestre in “stewarde” ((razen kake izjeme)),ki so lepo skrbeli za mene, kot tečnega bolnika, zadnje dneve sem spraševal po odpustnici. Zadnj teden imam samo “usluge fitnesa” vaje za krepitev mišic pod budniim nadzorom fizioterapevta in nič več zdravil.
D
Ko zdravnica napiše D v karton, pomeni domov, dost me imajo in jaz bonice. Prva stvar, ki jo naredim je poštena hrana: Žrebičkov zrezek v poprovi omaki, pa naj si vegetarjanci mislijo kar hočejo.
Sedaj me čaka še rehabilitacija v Soči, Bo treba doma veliko telovadit, da pridejo mišice v normalno stanje za hojo po stopnicah brez bergel, in da pridem na Šmarno goro na kuhano vino.
