Ker se na dopustu zbujam sam od sebe brez budilke še bolj zgodaj, kot za službo sem uspel videt tudi sončni vzhod. (sončnega zahoda pa tokrat ne)
Izkoristil sem čas, ko kamp še spi in je plaža prazna da sem se zjutraj kopal v družbi galebov.
Izleti, potovanja….
Končno dopust tisti pravi, da nisem doma. Morje, šotor, knjga ((pa MacBook Pro tudi)) in mal miru. Vsekakor brez obveznoeti, brez plana in vsakodnevnega urnika. Najprej sploh nisem hotel it, a sem se vseeno premislil.
Zvečer sem vse spakiral: (ni da ni) Nisem navajen kampirat, ponavadi pakiram stvari za jadranje ali kak hotel. Tokrat je pa vseeno malce drugače ampak vseeno v stilu NNNP – nič nas ne sme presenetiti
IMAM: sebe, kolo, šotor, štedilnik, hladilnik, plavutke in masko, jedilno mizico, hrano za 4 osebe za en teden
Pijačo, predvsem pitno vodo, vino (Sladki muškat in Refošk), kljukice za perilo in nisem pozabil na vžigalice in svečko proti komarjem. Imam 4 komlete stvari (lahko povabim 3 goste), vključno z jedilnim priborom, posodo in 4 stole.
Imam tudi medmedka, Luka je rekal, da ga moram sabo vzet, da ne bom spal sam.
Avto je bil precej naložen, še dobr, da sem sam, prostora je samo za še enega/eno.
KAM? Nekam na morje v neznano, pripotoval sem na Lošinj v avtokamp Poljana, kjer sem bil na recepciji presenečen, ko so mi rekli: “Doberdan kako vam lahko pomagam” po Slovensko. Prav hitro sem postavil svoj “ciganski” kamp in se šel ohladit v morje in na ogled avtokampa. Imamo vse restavracijo, trgovino, sladoled, otroško igrišče, animacijo za otroke, odbojko….
Pri postavljanju kampa se je izkazalo česa nimam: kave in cedila za špagete.
Špagete sem odcedil s pokrovko, kavo mi zjutraj skuhajo priazne sosede. A imam lastno baziliko v jogurtovem lončku, česar pa nima vsak.
No tako, za prvič kampirat po dolgem času imam vse stvari (še preveč) in dobro voljo. Bil sem nekoč tabornik in mi je ostalo še nekaj koristnih taborniških navad.
Budilke nimam, zbudim se ob jutranjem svitu in cel dan kaj počnem, plavanje, kolesarjenje….Ob 11 zvečer sem šel na nočno šnorklanje. Sedaj pa jutranje kopanje z galebi in potem na kolesarski izletek.
No pa sem še jaz včeraj zaključil z delom pustil vratarja samega v službi in si bom počasi privoščil dopust.
Že včeraj sem izklopil zbudilko, da se bom lahko naspal. Ura je 5.30 jaz pa že čist buden
Nad turističnimi agencijami sem obupal. Kupil sem šotor, sedaj zbiram še ostalo opremo za kampiranje. Zares ne vem, kaj vse rabim, a bom najprej testno kampiral nekje blizu, da vidim kaj vse sem pozabil.
Po enem letu spet na jadrnici. Eno kratko 3 dnevno jadranje iz Splita.
ČET: Ljubljana Split Marina Kašteela prevzem jadrnice – Vis Vis
PETEK: Biševo – Modra špilja, Pakleno otoci – Sv. Klement: uvala Vinogradišče
SOBOTA: Hvar Hvar, Brač – Uvala Lučine, Brač Milna
NEDELJA: nazaj v Split in domov.
Vse skupaj dobrih 100 milj. 3x testenine in prvič na jadrnici pečen krompir v pečici z slanino.((paradajz smo tudi imeli)) Posadka je pohvalila skiperja, da dobro kuha. ((To vem, samo nimam komu kuhat pol pa sam tkole na jadranju pridem do šporheta.))
Prvič po dolgem času nisem oblačil HellyHansen dežnih oblek in sem se kopal v toplem morju.
fotogalerija (klik na album):
Za letos je bil to moj glavni dopust, sedaj pa samo še delat do božiča.
Z mojim petletnikom v muzeju tankov v Pivki
V: Zakaj imajo tanki top?
O: Da streljajo
V: Zakaj streljajo?
O: Če je vojna
V: Zakaj po morjo streljat?
…………..
V: Zakaj ima pa ta 3 tope
O: Ker je protiletalski, da lažje zadane letalo
V: Zakaj pa niso vsi trije v vrsti, eden je bolj nazaj
O: ???#### %%%% ***** ####!!!!
Lahko bi imeli en tank, v katertega bi lahko splezali (vsaj otroci)
povezava: Park vojaške zgodovine
Nekaj foto utinkov iz sobotnega izleta v Portorož.
Gužva je bila taka, da sem se skoraj obrnil. Od ljubljane do Kopra 45 minut, potem pa 52 minut do Portoroža. S težavo sem našel plačljiv prostor za parkiranje, pa še ta je bil samo za eno osebo. Sicer sem pa šel sam, da ni bilo težav, prilezt iz avta skozi pritljažnik. Me pa mika, da bi si omislil motor, za šviganje mimo cestnih zastojev in lažjega parkiranja.
Dobil sem prvo pravo zares hladno orošeno steklenico piva letos.
Na plaži se pa že, da sončit, poležavat in počivat, za kopanje pa še ni. Mikalo me je se vkrcat na kako jadrnico in naredit nekaj krogov po zalivu.
Nedeljski izlet v neznano: v hribe po več kot 20 letih. ((To, da sem šel v hribe je nekaj posebnega. Ne maram hribolazenja. Nekdo, ne povem kdo je, a ona že ve mi je rekla, da sem se spremenil v zadnjih mesecih. Tisti, ki me poznajo bi me prašal če sem bolan, če se mi je zmešal in kje je tisti pravi, da ga naj marsovci takoj vrnejo. Mogoče so me pa res zamenajli marsovci.))
Ker nimam nikogar za zraven sem se odpravil kar sam. Spakiral sem gojzerje, kopalke, kapo, kratke hlače skiro, GPS, iPod, iFon in še nekaj malenkosti za vsak slučaj. Ter bistvo proviant – čokolado!
Grem proti primorski, ne vem zakaj ampak prva postaja je bila Cerknica. Pusta ni, čarovnce so na Slivnici, gor pa res ne grem, kaj bi lezel v ta strmi klanec in sem pofotkal kip Martina Krapna.Nazaj na avtocesto, no to je bila velika napaka. Imam vinjeto za avtocesto DARS pa obnavlja. Eno uro čakanja, no vsaj delali so v nedeljo.
Izvoz Razdrto, parkiram v vasi in ja tu gor. Nisem bil v hribih več kot 20 let. Če pa sem že je bilo pa z terencem, Na Nanosu sem bil z taborniki v osnovni šoli, se pravi 30 let nazaj. Vem samo, da me je zebl, pa da so bile mrzle zajle.
Odločil sem se za strmo pot. Uro in pol bom pa že zmogel, če grejo te stare gospe pred mano po strmi, grem še jaz. In tudi prišel sem do vrha urco in 13 minut.Z malo lovljenja zraka vsake toliko in za fotkanje.
Kar uredu, za nekoga, ki mu je muka pridet Rožnik ali na najvišjo točko v bližini – Šmarno goro. Nimam kondicije, ne športam, ne hodim v fitnes, ne hodim redno na sprehode, in sem že star. ((To je moje mnenje, no sej ni tok mal čez 40))
Na vrhu je bilo precej planincev, turistov, kužuščkov in otrok. Vreme je bilo sicer sončno, a ne dovolj, da bi videl morje. ((ga bom pa šel od bliz pogledat))V koči nepopisna gužva in sem obupal, da bom dočakal tisto joto, ter se odpravil v dolino, tokrat po lažji poti, tko za vsak slučaj. Jedel bom pa napolitanke iz nahrbtnika in potem se kje ustavil po poti.
Na poti navzdol se je podplat odločil, da ima dost, da on pa ne gre več naprej skupaj z mano. Če sem že jaz tok nor, da hodim v hribe, se on ne gre več.
Ker sem še iz časov, ko smo imeli akcije NNNP ((Nič nas ne sme presenetit)) sem imel sabo v nahrbtniku zraven čokolade še moje petprstnike. ((Vibram five fingers – povezava)) Lepo sem se preobu in odskakljal v dolino. Mal so me čudn gledal in spraševal kaj mam to in zakaj, ampak obnese se tudi tu, na samo za na Šmarno goro.
Prispem do avta v uri in 20 minut, z preobuvanjem in fotkanjem. Zdej pa jest, lakota.
Ker sem že takorekoč na morju, še malo pa bom v Izoli pri Sidru v moji najljubši gostilni na obali. Po poti študiram, kaj bi, ribo, kalamare, pleskavico un pa počasi kruli in čaka, kdaj bo kaj resnega not padlo.
Vladimir me prepriča v špagetine z pršutom in gobami in paradajz solato. Majo nove kelnarce, kdo si bo zdej zapomnil, kako je kateri ime. Že zadnič sem za eno študiral, kaj je. No tole taluštkano si bom zapomnil, drugo pa drugič pa bo.
Pa pivce sem si tudi zaslužil po takem izletu.
Za drugič moram kupit: gojzerje in kremo za sonce, ker sem rdeč, ko kuhan cviček.