Ker sem bil po včerajšnem popotavanju po Vipavski dolini čisto izmučen, sem rekel klin se s klinom izbija, grem čist mal kolesarit.
V Ljubljani je bila še megla in sem se spet odpravil na sončno primorsko. Ker se mi ne mudi grem po stari cesti mimo Senožeč proti Kozini in vidim tablo Vremščica. Pa pejmo pogledat kje je to. Parkiram avto, sestavim kolo, ki ga vozim v avtu in ne gre sestavljen not.
Grem samo do koče, 3,5 km piše. To paše k mojim 4 km nešportnika od doma do stare Ljubljane, to bo šlo. Gležen me še vedno boli, a vseeno grem.
Pridem do koče, no pa grem še čisto malo naprej pogledat te lepe travnike, pa še malo no pe grem še malo v hrib, sej bo šlo. Gležen je pozabil, da mora boleti in sem prišel počasi s počitkom za fotografiranje na vrh. Na vrhu sem pomalical mandarino in čokolado, prišlo je še nekaj kolesarjev in planincev.
Ker je gorsko kolesarstvo nevaren šport sem vseeno previden v prvem delu, ki je precej strm. Spust je bil vedno hitrejši, padel nisem, čeprav je bil spust strm in hiter, boli me nič več, torej najbrž ne bo težav z bolečino. Nazajgrede se ustavim v koči na borovničkah in v dolino do avta.
Počasi vozim domov, po avtocesti max 100 km/h nikamor se mi ne mudi. Počutje odlično, dober dan, lepo vreme, dober teden, lep vikend, za naslednji teden napovedan dež torej sem vikend izkoristil v celoti.
Iz mojih načrtovanih 4 km je ratal 14,3 in max višina 800 metrov več kot sem mislil na 1027 m, max hitrost navzdol 48,9.
Sam tok za nešportnika sem kar dober, so mi rekli, kolesarji na vrhu.
Letos ne grem več na kolo,nadaljevanje te zgodbe v naslednjem zapisu.
Fotogalerija z opisi fotk:
