Zdej pa grem, saj bo šlo

Zdej pa grem iz tega sveta: računalnikov, interneta, telefonov, televizije, igric. Predvsem iz facebooka, chata, skypa, mailov, ((tistih odvečnih in tistih, ki si jih želim pa nikakor ne pridejo)) službe, preveč dela.

Že cel mesec se nisem pošteno naspal. Trenutno imam vsega dost. službe, Ljubljane. Ne morem več delat, ker imam polno glavo vsega. Če ne grem, bom končal v kaki ustanovi z oblazinjenimi zidovi.

Grem v naravo, na zrak, ob ogenj.
Grem na kozarček dobre kapljice, brez skrbi, da moram potem še vozit domov, ali zjutraj z glavobolom v službo.
Grem, da premislim in pretuhtam, kje sem se izgubil in začel delat neumnosti, ga polomil, da slabih stvari ne bom več delal.
Grem, da ne bom ponavljal istih napak.
Grem, da si odpočijem, da bo šlo lažje naprej.
Grem, da spoznam sebe, najdem ljubezen do sebe.
Grem kar tako, v neznano.
Grem, da bom med prijatelji.
Grem, da naredim spet kako dobro fotko.
Grem, da dobim novih moči.
Grem, da dobim kako novo idejo.
Grem,  da ujamem sonce.
Grem, da bom začel gledat spet pozitivno.

Že prej bi moral to storiti, za nekaj je že prepozno. Tisto, kar se bo pa dalo še popravit, bom poskusil popravit po najboljših močeh.
Privoščil si bom dopust, ja dopust. In to jaz, ki visim vse sobote v službi. Ostalo mi je še 12 dni lanskega.

Zdej pa grem, saj bo šlo. Vi pa med tem uživajte, kar se da.