Power Macintosh G4 Quicksilver 867 Mhz. Imel sem ga od leta 2001. Ko sem ga kupil je bil najbolši Apple za tiste čase, precej tolarčkov sem moral zbrat zanj, in svoje je že zdavnaj odslužil. Zadnaj leta je deloval kot serverček. Ker je precej ropotal sem ga preselil v delavnico in tudi tam je bil precej moteč. Iz njega sem lahko gledal filme preko mreže, imel vso muziko gor in jo lahko poslušal iz katerega koli meka preko mreže. (more…)
Po dolgem času sem spet zbolel, ko hočem izmerit temeraturo toplomer ne dela.
Moderni merilci potrebujejo baterije. Uporabil sem babičinega, ki že več kot 60 let deluje brez baterij in je v lepi leseni škatlci, takih danes ni več.
Že pred tremi leti sem si kupil prve petprstnike za tek. Ko jih kupil nisem bil čisto prepričan, kaj bo in zelo dobro so se obnesli. Skoraj celo poletje sem hodil v niji, pozimi sem jih uporabljal kot copate. Uporabljal sem jih na jadranju za tek na Šmarno goro, z njimi sem bil na Nanosu in vsepovsod.
Sedaj sem si omislil nove, letošen model z vezalkami. Še vedno me vsi gledajo, kot da sem prišel z drugega sveta, in me sprašujejo, kje sem to dobil in zakaj jih nosim. Moj odogovor je, da zakaj imajo take čevlje, kot imajo otroci rokavice. Seveda prva stvar, ki sem jo naredil, sem napeljal vezalke po svoje – narobe. Nov model ima trši podplat, a še vedno so dovolj mehki za bosonogi občutek hoje.
Slika starih in novih petprstnikov
Za take čevlje obstajajo tudi petprstne nogavice. Jaz uporabljam INJINJI se mi zdijo najbolše po kvaliteti in še pisani modeli obstajajo.
Probal sem jih na snegu, na Vršiču med planinci v gojzerjih.
Pred desetimi leti sem kupil prvi skiro. To so bili še časi, ko ga še ni imel vsak otrok. V tistem času se je Marko Crnkovič vozil z velikim skirojem, jaz pa z mini skirojem. Sam skiro kot igrača, prevozno sredstvo ni nič posebnega, star izum, še lesenih se spomnim iz otroštva in tudi teških kovinskih z široko gumo, ki smo jih imeli v vrtcu.
Skiro obnovljen, modern, lahek je prišel v modo pred dobrimi desetimi leti. Cena je bila prcej visoka, niso še bili v vsaki trgovini. Takrat sem dal zanj nekaj čez 40.000 takratnih tolarjev. Na cesti so me vsi gledali, še novinarka Jane je tekla za mano in me slikala. ((Res moram izbrskat to Jano)) Skiro je majhen, uporaben in hitro prevozno sredstvo za krajše ali dalše razdalje.
Skiro je bil veliko z menoj, v službi sem se vozil po dvorišču do avta, od enega konca proizvodnje, do pisarn. Uporaben na jadranju, za na stranišče v marini. V kampu za v trgovino. Skoraj vedno je bil v prtljažniku, ko sem parkiral sem se vozil po centru. Prav je prišel na sejmih, kot obiskovalec sem šibal gor in dol po Minhenskem sejmišču. Potem sem ga pustil kolegu, ki je z njim prevažal stvari, škatle, gajbice iz kombija na štant. Uporabljal sem tudi že električen skiro, a mi ni bil preveč všeč, precejšna teža in kratek domet, v kratkem času je crknil akumulator. Skiro lahko sabo odpelješ v banko na pošto.. kolo moraš vedno priklenit, in če je dober te ne počaka vedno.
S skirojem sem počel že marsikatero neumnost, vozila sva se dva odrasla, spust z Ljubljanskega gradu, hotel sem se peljati po pasareli ((ladijski mostiček)) na jadrnico, a so mi to bolj “razumni” na silo preprečili… skoki iz pomola v morje, no naslednji dan so vsi otroci hoteli skiroje na plažo, tako, da tole ni bilo preveč vzgojno. Bil sem z njim tudi v Postojnski jami. V desetih letih sem prevozil nekaj 100 km s skirojem.
Sedaj sem skoraj vsak dan na vlaku za službo, na vsak vlak ne morem vzet kolesa. Sicer imam majhen zložljiv kolo za na jadrnico, a je preveč dela z sestavljanjem in razstavljanjem, naštimavanjem višine sedeža… Ugotovil sem, da je za na vlak še najbolj primeren skiro. Zjutraj zamujam mestni avtobus za center in s tem občasno tudi vlak. Od železniške postaje do službe imam tudi 2 km pešačenja. Star skiro, je že precej bogi, torej potrebujem novega. Akumolatorski odpade ni ekološki, skiro na nožni pogon je rekreacijsko sredsvo.
Po nekajdnevnem googlanju, branju testov, testiranju skirojev, ki so pri nas v prodaji sem se odločil, da naročim Xootr, ki je sestavljen ((sestavni deli za skiro so narejeni najbrž na Kitajskem)) v ameriki. Imajo različne modele, z leseno podlago, aluminjasto in iz magnezija, kateri je najlažji in s tem tudi najdražji model.
Precejšna odločitev glede izbire skiroja je zaradi tega odličnega polurnega testa na youtubu: “Adventure Xootr” by Nutnfancy
Našel sem celo zastopnika za evropo, ki pošlje paket tudi na naš del EU balkana. ((Če koga zanima, dobi pri meni naslov)) Skiro je prispel v petih dneh po plačilu.
Prvi vtisi: je lep, gre bolše, kot 10 let star. Spodnja pološča – stojišče je dovolj široko za obe noge vsporedno. Krmilo se dvigne dovolj visoko (96 cm) za odraslo osebo. Velika kolesa (180 mm) se veliko bolje obnesejo. Skiro ima trak za nošenje na rami, zloženega sem nesel na mestni avtobus, ga sestavil v busu in skočil ven na postaji pred pošto, ter se odskiral naprej, brez težav, manevriraš med pešci.
Prvi dnevi v mestu: povprečna hitrost z vsemi semaforji 11-16 km/h. Maksimalna hitrost do 20 km/h, danes sem v celem dnevu prevozil 20 km po mestu. Test na vlaku bo šele v ponedeljek, ko grem v službo.
Ker se mi v zadnjem času dogajajo razne nesreče, za vožnjo uporabljam kolesarsko čelado in rokavice. Ljudje me malo čudno gledajo, ker niso vajeni skiračev s čelado ampak mi je čisto vseeno kaj si o tem mislijo. Tudi ščitnik za kolena pridejo prav, a jih ne uporabljam, ker nosim še vedno opornico za poškodovano koleno. Glede na mojo poškodbo mi bolj paše z skirojem, kot peš ali s kolesom.
Oblecite svetla/pisana oblačila. Za nočno vožnjo obvezno kresničko ali odsevni trak. Prednjo luč, da ne zapeljete v kakšno luknjo v asfaltu s prvim kolesom in naredite nenačrtovan salto s pristankom na glavi.
Test: Primerjava s skirojem Kettler Zero 8, ki je pri nas v redni prodaji
– Kettler ima kolesa iz plastike (200 mm) Xooter 180 mm magnezij platišče ((feltna)) z poliuretansko prevleko
– Kettler ima tačko za parkiranje
– Xootr ima zavore na prednje in zadnej kolo, Kettler samo zadaj
– Xootr je narejen iz magnezija obdelan z CNC strojem, je res večji in samo 100 gramov razlike a večja podlaga pride prav za počivanje in lažje prestopanje nog
– Xootr je lepo in natančno izdelan
– za Xootr so na voljo vsi rezervni deli, kolesa, zavore, podložna plošča in dodatna oprema (torba za prenašanje, v katero gre tudi čelada in ostalo)
Xootr ima samo eno slabo lastnost – visoko ceno. Za ceno tega skiroja, se dobi tudi star rabljen vozen avto s pol tanka bencina in vinjeto ali tridnevni paket za 2 osebi v toplicah.
A za ta denar dobite lep, uporaben in kvaliteten izdelek, dobite Appla med skiroji.
Zanimiv občutek, glede na staro. Nisem se še navadil, da nima gumbov pri strani in sredinskega gumba, kot Mighty Mouse. (manj je več)
Sicer so pa vse te funkcije na tipkovnici a delo z staro miško poteka precej hitreje.
Drsna površina čez celo, je bolj moteča kot uporabna, če ne držiš dobro miške in jo premakneš, ter s tem s prsti ponesreči držiš tako, da se vsi prsti ne premikajo, lahko skoči za par strani gor dol, recimo kako besedilo ali se premakne slika v illustratorju. Predvsem mi skače pri uporabi kašnih zmljevidov google maps, najdi si.
Miško sem lepo zapakiral nazaj v škatlo in uporabljam staro Mihhty Mouse.
Najprej nisem vedel kdo je, povedali so mi zanj.
Res je, všeč mi je bil ko sem ga prvič videl na internetu.
Pogledal sem si vse njegove slike. Prebral vse o njemu.
Potem sem ga hotel videt v živo, ni ga še bilo, sem ga čakal in je prišel.
Ko sem ga videl v živo sem se vanj takoj zaljubil.
On je lep, on je dober, on je to kar mi je všeč.
On ima vse kar trenutno potrebujem.
On je pameten, mogoče preveč zame, a ga bom že ukrotil.
Obiskat sem ga šel tudi naslednji dan. Skupaj sva šla ven, na sprehod, skupaj sva se igrala, skupaj sva se slikala.
Moj Canon G9 je bil vedno moj spremljevalec, na izletu, v službi. na zabavah…. Tokrat se je še doma na dvorišču pri pakiranju odočil, da tokrat ne gre zraven, da ima pa tega dost. Z njim sem naredil 8048 fotk v dobrem letu in pol, ((kupljen januarja.2008)) torej garancije ni več.
Tole je ena zadnjih narejenih fotk (paradajza) s tem aparatom.
Sedaj sem v dilemi:
– servis (tole najbrž ne bo poceni)
– nov aparat (tole je pa še dražje)
ali to za kar se je odločil moj petletnik: navaden star aparat na film. Luka slika samo na to. Ne mara digitalca, kar sploh ni slabo, po mnenju Cvetkoviča: Kako se bo pa naučil kadrirat, če ne s filmom?
Torej se tudi jaz pridružujem ekipi Gursky, Cvetkovič in moj petletnik, grem nazaj na klasiko. ((začasno))
DODATEK:
Cena servisa 200 EUR, nov aparat z garancijo 430 EUR