Sobota se je začela z dežjem, a se je zjasnilo v momentu, ko sem odšel od doma v mesto v rumenih škornjih in jadralski dežni jakni. Ker sem kot star tabornik pripravljen na vse, sem škorne kamlu zamenjal s supergami iz nahrbtnika in po kavi zbasal še jakno vanj. Prav lepo je videt svojo senco, ki jo je povzročila tista svetla stvar na nebu, ki smo jo že vsi čakali.
Tudi prodaja marel se je z prvimi sončnimi žarki ustavila. Nekateri so jih še sušili na soncu preden jih pospravijo.
Na Prešernovem trgu je bil festival bosanske hrane, in sem si privoščil krompirušo in za sabo še zeljanico, baklavicam sem se raje odpovedal, da ne poči trebušček.
Seveda, se obisk tržnice ne more končat brez nakupa vsaj malo paradajza.
Popoldanski del sonca sem izkoristil še na sprehodu v Tivoliju, kjer sem si s težavo prisvojil prosto klopco ter s knjigo in slušalkami v ušesih opazoval kako prihaja vedno več ljudi na sevž zrak lovit sončne žarke.
