Končno sem spet videl svojo senco

Sobota se je začela z dežjem, a se je zjasnilo v momentu, ko sem odšel od doma v mesto v rumenih škornjih in jadralski dežni jakni. Ker sem kot star tabornik pripravljen na vse, sem škorne kamlu zamenjal s supergami iz nahrbtnika in po kavi zbasal še jakno vanj. Prav lepo je videt svojo senco, ki jo je povzročila tista svetla stvar na nebu, ki smo jo že vsi čakali.


Tudi prodaja marel se je z prvimi sončnimi žarki ustavila. Nekateri so jih še sušili na soncu preden jih pospravijo.

Na Prešernovem trgu je bil festival bosanske hrane, in sem si privoščil krompirušo in za sabo še zeljanico, baklavicam sem se raje odpovedal, da ne poči trebušček.

Seveda, se obisk tržnice ne more končat brez nakupa vsaj malo paradajza.

Popoldanski del sonca sem izkoristil še na sprehodu v Tivoliju, kjer sem si s težavo prisvojil prosto klopco ter s knjigo in slušalkami v ušesih opazoval kako prihaja vedno več ljudi na sevž zrak lovit sončne žarke.

Zadnji izlet za letos na sonce v Izolo

Zjutraj sem se odpravil na zadnji izlet za letošnje leto. Na sončka v Izolo. Zakaj ravno Izola? Ne vem, Koper je preveč industrijski, Portorož in Piran preveč turistična. Izola ni toliko turistični kraj, je lepo tudi v staro mesto, ob obali je lep sprehod. Lahko se vsedeš na kavo v zavetrju in opazuješ okolico.

Najprej sprehod, ob obali. Kosilo v meni najljubši Izolski gostilni Sidro na sončnem nabrežju.
Prometa ni bilo prav veliko, v nobeno smer, nazaj Proti Ljubljani mogoče še manj.

Slike:

Prvič sem videl tablo, ki opozarja proti uporabi petard na novoletni prireditvi.

več slik v galeriji

Mogoče še ena novoletna želja, ki sicer spada v Novoletne želje: Da mi v drugem letu ne bo treba samemu hodit na izlete.