O paradajzih, življenju, fotografiji, tehnologiji, vesolju in sploh vsem.
Grem zjutraj pred službo na tržnico po jagode za malico in kupim še Lust paradjz. Mali češnjevi paradižniki prav lepo pašejo skupaj z jagodami.
Boljši fotoaparat, ne naredi boljšega fotografa
V nekem slabem trenutku razočarnaja, sem se odločil, da ne bom več fotografiral za lastno veselje, samo še v službi in sem za (dober) denar prodal svoj Sony NEX-7 komplet z nahrbtnikom polnim dodatne oprema, objektivov, fleš.
Vse to sedaj nekomu prav dobro služi. V službi posnamem precej studijskih fotk, skoraj vsak teden in vse so objavljene na internetni strani z 150.000 ((stopedesettisoč nisem se zmotil)) mesečnimi ogledi in to je pomenilo čisto dovolj dovolj fotkanja za nakaj časa. Ni mi žal za NEX-7 tale mala igračka mi trenutno odlično služi.
Najboljši aparat je tisti, ki ga imaš seboj ali pa tisti, ki ga nimaš sabo. Odvisno od situacije. Vedno tisti, za katerga nimaš dovolj denarja. Točno vem katerega bi si kupil, če bi zadel na lotu.
Nekaj časa sem uporabljal samo aparat na iPhonu za občasno spominsko fotko ali post naFB. Potem čez dober mesec se spet pojavi želja ali poteba za domačim fotkanjem, ker se mi ni več dalo vlečt sabo nahrbtnika, z objektivi, filtri, flešem sem se odlčil za nakup kompaktnega fotoaparata. Izbira po testih, ceni, velikosti je bil Sony DSC-RX100 ima vse, no skoraj vse, kar imajo veliki a paše v prav vsak žep. Izbor aparata Sony RX100 predvsem zato, ker sem bil že navajen NEX-5 in NEX-7 in ker je to trenutno po testih najboljši žepni aparat za ta denar. V Sony centru ga niso imeli na zalogi zato je opcija internet, kjer je z DHL prevozom 150€ cenejši.
Tako, da sem za razliko v ceni dokupil še kar nekaj dodatne opreme: magnetni adapter CarrySpeed za ND ali polarizacijski fileter, ki mi je ostal od NEXa, 2 rezervne baterije, Crumpler torbico, zaščitno folijo za LCD displey, polnilec baterij 220V/12V ((RX100 ima polnjenje samo preko USB vtiča)) ter mi je ostalo še za večerjo za dva. ((Moram kakšno punco povabit na to večerjo))
V tehnične podatke se ne bom preveč spuščal samo najpomembnejše:
20,2 milijona slikovnih pik, objektiv F1,8 – 4,9, 3,6-kratni optični zoom, video Full HD 50p, 7,5 cm LCD
Sedaj je RX100 vedno v kakem žepu in sem naredli že kar nekaj fotk, ki jih drugače nebi.
V prostem času se mi včasih sploh ne da ukvarjat s kompozicijo, pravilom tretin…. To je aparat point and shoot torej usmeri in slikaj, kar bo pa bo, saj se da vsako fotko zbrisat, obrezat, obrnit, zravnat, posvetlit…
Majhen foto aparat je bolj primeren za cestno fotografijo, je bolj diskreten, priročen, okreten, ne prestraši oseb , skrije se v žep in vseskozi ne zgledaš kot turist.
Predvsem te po celodnevni uporabi ne boli hrbet ali zapestje, kot pri kakem velikem zrcalno refleksnem aparatu.
Galerija fotografij:
Že zadnjič sem si v gostilni ((Gostilna sidro Izole)) zaželel kombinacijo ribje in paradižnikove juhe. Toktat sem jo dobil, čeprav ni bil noben od osebja navdušen nad mojo domislico. Predvsem ni hotel nihče tega poskusit, a je bila prav dobra, mogoče bi dodal še kapljico Tabasca in žličko kisle smetne in bi bila popolna.
Si jo bom kamlu skuhal doma, da izpopolnim recept.
Jesen prinaša plodove paradajza. Nekateri so že lepo zreli nekaj jih je še zelenih in čakajo še zadnje jesenske sončne žarke.
Dan paradajza, pravi praznik zame in seveda paša za oči in foto kamero.
V vrtnariji Reš v Podvinu so pripravili dan paradižnika.
Za ogled in pokušino je bilo 70 vrst paradajza. Nekaj vrst sem že jedel, veliko je bilo novih, ki jih še nisem videl v živo, kaj šele poskusil. Sem tudi že kak paradajz jedel, ki ga tu ni bilo, a ga bodo zagotovo kmalu vzgojili.
Na domačem vrtu je en že rdeč, ostali so še zeleni a kar dovolj veliki samo barvo morajo še spremenit.
Že nekaj časa me fehtajo, da spet naredim paradižnikove piškote. Ker jih res že dolgo nisem delal, sem se odločil za peko, z modifikacijami, ki sem jih v prvi rundi ugotovil za smiselne.
300 g moke
150 g surovega masla
150 g sira uporabil sem parmezan, moram naslednjič poskusit z feto ali čem drugim
15 ml paste na soncu sušenih paradižnikov (ena žlička)
50 g celih na soncu sušenih paradižnikov (v olju)
30 g črnih oliv – suhih
kozarec vode
nekaj sezamovih semen
K receptu od prej sem dodal še zdrobljeni rožmarin in kaplico soli, v drugi varjanti pa še kaplico pekoče čili omake za velike.
Posšene paradajze in olive narežete na čimmanjše koščke, ker nimam potrpežljivosti ali kake ženske pomočnice so majhni koščki z rezanjem postajali vse večji in večji. Potem vseskupaj zmešate v lepo maso, ne dodta preveč vode, kot jaz. In pol ja v pečico za 20-30 minut odvisno od debeline in velikosti piškotkov.
Večina piškotov je takoj končala v trebuhih lačnih firbcev, prisotnih pri peki.
Danes sem pri sobotnem obisku Ljubljanke glavne tržnice kupil paradajz podoben volovskemu srcu, a da je precej manjši. Branjevec mi pove, da se kliče Marinda.
Marinda prihaja iz sicilije in je primeren predvsem za solate.
Marinda ima čvrsto meso in debelo kožo, lahko ga narežemo na tanke rezine. Zanimiva rdeča barva, rebra kot pri starem radijatorju, hrustljavega okusa. Menda daje poseben okus temu paradajzu slana sestava zemlje in vode. Sorta Marinda ima odlično kakovost plodov z velikim izkoristkom.
Priprava solate:
Narežemo paradajze, nasekljamo česen, prelijemo z olivovcem ((olivovc = olivno ali oljčno olje)), malo soli, nasekljana bazilika ali šnitlih (drobnjak) in kis. Jaz uporabljam kis iz paradižnika, lahko vzamete kis po želji balzamični ali vinski.
Poskusite tudi solato s kaprami in paradižnikom. Če so kapre dovolj slane ni potrebno solate soliti. Vse skupaj v hladilnik za nekaj ur da se marinira in ohladi, solatka je primerna za vroče poletne dni.
Pa dober tek.
Iz večerje v Garmishu:
Tokratn paradajz tedna je že predelan v odlično bavarsko paradižnikovo juho. Nadaljevanje večerje je bilo v stilu paradajza. Glavna jed paradajz popečen s piščancem in testeninami s pestom ter okrašeno z čokoladnim prelivom. Nisem še jedel paradajza z sladkom grehom. Bo treba kdaj tole doma skuhat.
Post slikan in napisan z iPhonom