Svetilnik – Faro

Svetilnik je močan svetlobni vir, lahko kot višja zgradba ali samo luč na drogu, ki s svetlobnimi signali, v različnih barvah, (zelene in rdeča na vhodu v pristanišče), različnih časovnih intervalih oddajajo svetlobo. Nekateri svetilniki v megli opozarjajo tudi z zvočnimi signali.

Svetilnik opozarja, na plitvo morje, čeri, prehode med otoki, vhod v pristanišče. Na morjevidu (Morskih kartah) je označen vsak svetilnik s svojimi posebnimi specifikacijami.

Tako lahko mornarji, ribiči, ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje Tako lahko mornarji, ribiči ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje se nahajamo in na kaj nas opozarja.

V času pred satelitsko navigacijo je bilo to še bolj pomembno. Svetilnike so včasih upravljali svetilničarji, katere počasi zamenjuje elektronika in sončne celice. Zelo malo je še svetilnikov z redno posadko. (Palagruža, Sestrice. Savudrija…)

Grafika Faro – svetilnik (umetnika Dorian R. Spanzel) mi je bila všeč, že lani julija na otvoritvi razstave v Atelje Galeriji na Gallusovem nabrežju. Nekako nisem prišel, do tega, da bi si jo kupil prej. Mislim, da je bila všeč tudi moji spremljevalki na otvoritvi razstave. Taka morska je, takrat me je spomnila na vsa jadranja in morske prigode. Danes ima zame čisto nov pomen.



Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, ni bilo več življenja v meni in ne najdem več poti Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, je v meni ugasnila ta žareča luč življenja, znašel sem se v temi in ne najdem več svetle poti naprej. S tem je prišel čas, da si kupim to grafiko, v upanju, da mi pomaga najti pot iz razburkanega morja v varni pristan.

»Do you see me – Ali me vidiš« opozarja, da sem tudi jaz še vedno tukaj. Svetilnik daje upanje mornarjem in jim pokaže pravo pot. Meni pa grafika daje upanje v želji, da moji ljubljeni pokaže, pot v moj varni pristan.

Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj je zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem jo imel na steni že od otvoritve razstave NOVA OBJEKTIVNOST Sedaj krasi steno v mojem stanovanju in mi daje novo upanje prihodnosti.

Opis grafike pravi tole:

Ker kaže, da letos morja ali dopusta ne bom imel, me vsaj ta grafika na zidu spominja na dopust, morje, vonj po kremi za sončenje, borovce, šnorklanje…
Svetilnik, sedaj vidim iz kavča, levo od TVja, pogled v drugo stran skozi okno mi pokaže Ljubljanski grad.

Si tudi ti se znašel v razburkanem morju, tako kot jaz? Priporočam, da si urediš misli ob poslušanju globokih sporočil umetnika, saj vsaka grafika predstavlja svoje sporočilo in sami si ga kreiramo še po svoje.. (https://virtualna.ateljegalerija.si/virtualna-galerija-new-objectivity/)

Če te pa zanima, kako priti do teh urejenih misli, pa si lahko pogledaš tudi tukaj.. https://store.ateljegalerija.si/sl/izdelki/likovna-umetnost?mf=36

Na razburkanem morju, pogled v daljavi na luč svetilnika še vedno daje upanje, da le pridemo v naš varni pristan.. bo ostalo le upanje.. ??

Povezave: Wiki Svetilnik

Čiščenje

Čiščenje, misli, spominov, oseb, smeti v glavi….

Ne gre vedno za čiščenje stanovanja, avta, rok, sploh v teh koronskih časih. Gre za mentalno čiščenje – čiščenje misli, smeti, ki se naberejo v glavi. Slabih stvari, težkih dnevov v službi ter pozabljanje, brisanje oseb, ki te ne ljubijo, so te zapustile zbrisale iz svojega življenja.

Mal sem čuden in težko pozabim osebo, ki sem jo imel rad ali jo še imam. Ne morem vzet krpe ali radirke in vse skupaj pobrisat.

Moram pozabit to osebo jo spustit od sebe. Njo, ki me je zapustila, ker me ni ljubila. Ali kakor ona pravi dovolj ljubila, da bi bila z mano. V nekem trenutku se mi zdi, da je bilo vse laž, da sem bil samo zabava dokler ne spozna pravega.
Vsak, ki nekoga na hitro zapusti ima novega partnerja, pa tudi če še tako trdi, da ga nima. Sem prebral nekje, izjavo nekega slovenskega ločitvenega odvetnika. 

Ona je bila moje veselje, moja zvezda, moje vse. Z njo se mi je šele začelo pravo življenje. Prvič sem nekoga zares imel rad in delal vse zanjo, da bi bila ona srečna, nesebično, nisem mislil nase.



V glavi zadržujem veliko, “smeti”, ki sedaj ko me je ljubljena oseba zapustila, nočejo ven. Minilo je že 9 mesecev, cela nosečnost, a misli so še vedno na bivšo ljubljeno osebo. Vem, da jo moram pozabit, a je težko. Mogoče je bila “MyGirl” edina, ki sem jo imel zares ali toliko rad je še težje.

Če jo že pozabim, me nekaj sopmne na njo. Ko kuham kar sem kuhal njej, ko se sprehodim mimo lokala, kjer sva jedla torto … Ko grem mimo mesta, najinega prvega zmenka, ko sedim sam v soboto pri zajtrku in samo sebi skuham kavo, brez rizbic, na njeni kavi…. Da me ne spominjam sem vrgel v smeti kar veliko stavri povezanih z njo. Ko slučajno pogledam neke slike, kjer je gor ona.

Znebil sem se vsega povezanega z njo:

  • Ponve za palačinke, ki mi jo je kupila za najin prvi božič, kaj mi bo če ne znam pečt palačink, samo spomin je, ki me vrže.
  • Krožnike iz katerih sem ji postregel večerje, kosila in jih nadomestil z novimi
  • Kozarce iz katerih sva pila vino zvečer
  • Stvar, ki mi jih je kupila, pižama, trenerka …
  • Še nekaj loncev v katerih sem kuhal tudi za njo sem se znebil, ker pride spomin, kaj sem ji kuhal, tudi tega ne kuham več.

Ko me je zapustila, nisem mogle več spat v isti posteljnini, kot sva spala skupaj, Ko sem jo spoznal sem šel v Ikeo (takrat je v LJ še ji bilo) kupil odejo, novo blazino, novo postelnino… Takoj ko je odšla sem odvrgel postelnino in si kupil novo Res nisem mogel spat, v istem, če je ni bilo ob meni; energije vonj…

  • Povštri na kavču, so me tudi spominjali nanjo, sem jih nadomestil z novimi, ne okuženimi z njeno energijo, ali s spominom slike v glavi, kako sedi na kavču, v poletni oblekici.
  • Pručka v predsobi je tudi šla v klet, ker je ni bilo, da bi odlagala svojo torbico, me je pa pogled na prazno pručko spet spomnil na njeno rumeno torbico.
  • Illy kavomat sem dal na bolho, ker zase nisem kuhal več kav za vikende

Ko je odšla je odselila večino stvari, nekaj stvari je pozabila. Šparal sem jih dolgo, če vsaj pokliče kdaj in ji povem da so še njene stvari tu. Gre sicer tudi za kako uporabno stvar, a za njo je to kolaterarna škoda, zame bi bil plus, če bi lahko njene stvari uporabljal, brez misli, na njo.

Pri meni je še valjar, ki ji ga je naredil oče mizar. Včasih ga uporabim, ker nimam še drugega, ja je spomin na njo, na sladice. In potem spet pride žalost, razočaranje, ko ga vidim v predalu. Mogoče ga nekega dne obredno zažgem, skurim na kresu, kot čarovnice, saj ga 9 mesece ni pogrešala in se s tem rešim teh energij, spominov.

Ker se borim porti mislim o njej, o stvareh, ki sva jih počela skupaj, kje vse sva bila… Vem da na Sardinijo ne grem več, to je bil najin otok, najin dopust 2x, spomin na lep čas a če pogledam slike me obide žalost.

Sedaj menjam tudi avto, ker vsakič, ko se peljem, se spomnem kje vse sva bila skupaj na izletih s tem avtom. Na te kraje raje ne grem več zaradi spominov. Nekeko samo še Piran ni čisto okužen z njenimi spoini, mislimi, a gostilno, kjer sva jedla skupaj sem zamenjal za precej slabšo.

Včasih moramo vsi očistiti samo negativne misli, najbolje zvečer pred spanjem, da se s tem ne mučimo celo noč in imamo pokvarjen še naslednji dan.

Pazit je treba, da se stvari ne poslabšajo, ob samem čiščenju misli. Ko se že očistom isli se spet nekaj zgodi, en spomin…

Zdnjič sem jo videl zvečer, ko sem se vračal, v eni sekundi sem pobeginil in se skril, da ne kliče policije in bom obtožen zalezovanja, ker je bila tema me ni videla, a njen pes me je vohal in skoraj izdal moje skrivališče. Pri ženski ki te je zapustila in te sovraži nikoli ne veš.
Ima možnost, da me pokliče in pelje na kavo ali sprehod.

Človek lahko preboli razpadlo zvezo.
Prave ljubezni ne preboli nikoli.

Vem, da tako osamljen nisem bil še nikoli. Vem, da ne morem več na dopust, izlete…. vse kar imam je služba, tam nisem sam, že podaljšan vikend je preveč samota, zakaj bi potem še sam šel na dopust.

MyGirl upam, da si vsaj ti uredu, tudi ti želim, da imaš novega partnerja, ki je zate pravi, da si ob njemu varna.

Jaz ostajam sam, ker vem da ne bom mogel, nikoli več nikogar imeti imeti tako rad, potem je bolje da sem sam. Vem, da težko dobim žensko, ki mi bo pasla tako kot si mi ti.

Mogoče bi poteboval tisto lučko iz filma Men in Black za brisanje spomina.
No sicer sem pa za vse sam kriv., Mogoče bom nekega dne od same žalosti karumrl. Saj tudi moje zdravstvno stanje ni več najboljše, kak pritisk 174 12 najbrž ni med najbolj zdravimi.

Prva prava Kava letos

Končno so v južnih regijah odprli nekatere lokale s teraso. Srečo sem imel, da me je prav na 8. marec, dan žena službena pot peljala na jug države, ter sem se lahko na poti ustavil na kavi in malici. Takole je bilo:

Parkiral sem med kamijoni, se vsedel na mali terasi k mali okrogli marmorni mizici, na kateri je že čakal pepelnik. Ne kadim, a pogled nanj je bil kot na Ajflov stolp, ko si prvič v Parizu. Opazil sem jo, pri sosednji mizi je stala. Bila je v črnih čeveljcih, črnih najlonkah, rdeči kratki oblekci, s črno masko, ter rdečimi lasmi. Kmalu pristopi k moji mizi, vljudo pozdravi in vpraša: “Kaj vam lahko postrežem?” Zakuhal sem, zaštekal, kako kaj? Kje so gumbi, ki sem jih vajen iz službenega kavomata, kjer izberem sladkor in kapučino…. Očitno je vedela, da sem zmrznil pred njo, še enkrat vljudno ponovi vprašanje. Naročim belo kavo in Cockto. Vprašam še po jedilnem listu. Ja tudi hrano strežejo.

Po nekaj minutaj pride spet ona z okroglim pladnom, ga postavi na mizo in z njga zloži šalco kave, steklen kozarec in stekleničko Cockte. Prava keramična šalca, ni lonček iz plastike ali papirja, sem moral kar z žličko potrkat po šalci, da sem slišal pravi zvok keramike. Res je ne sanjam.

Srknem požirek kave…. božansko… bolše kot jutranji seks.

Prelistam cel jedilni list, čeprav sem na tabli pri vhodu že prabral, dnevno ponudbo in se odločil za sirove štruklje.

Malice, katere sem navajen zadnjih nekaj mesecev, so hladne, v stiroporastih posodah in s plastičnim priborom. Pravi krožnik, pravi jedilni pribor, sveža topla hrana, gostilna, to je čisto druga izkušnje, pa vseh teh mesecih zaprtih gostiln.

Lepše bi mi bilo it na prvo pravo letošnjo kavo z ljubljeno osebo, a tudi tako ni slabo. Ostalo še pride, oseba in kava.
Začetno veselje ob kavi je šlo mimo, sedaj se počutim kot, da sem naredil nekaj narobe, nekaj prepovedanega…. te svobode, odprtih lokalov, gostiln nisem več vajen, predvsem pa nakateri iz drugih delov države (še) niamjo teh privilegijev. Upam, da vlada kmalu ugotovi, da je odprtje lokalov in druženje nuja za mentalno zdravje državljanov in sam kovid ni tako nevaren, kot nesrečni državljani.

Še to: Natakarica sploh ni bila oblečena, kot sem jo opisal, a to sploh ni važno.

Dost mam tega

JA, dost imam tega, Korne, lockdowna, samoizolacije….

V Kino bi šel, na une smrdljive kokice, film, tud če sem ga že videl, ali je v kitajščini z korejskimi podnapisi… Samo, da nisem sam doma. V kinu nisi nikoli sam, vsaj oprater projketorja mora bit, je in Prodajlaka kart … Študent, ki prodaja kokice….

Dovolj imam Netflixa, Partisa….. Še dobro, da lahko hodim v službo, in na kak sprehod, se vsaj nekaj dogaja, da ne pristanem v kaki ustanovi.

Na kavo bi šel, tako kavo s kelnerco, z joški, ne kavo iz avtomata nekje ob cesti. Predvsem bi šel v družbi, kogarkoli. Prijatelja, neznanca, klošarja…. tok mi je že vseeno. Se mi zdi, da sem dovoj dolga zdržal pozitvno v tej koroni, zdej imam res dovol, dost. K**c gleda vse skupaj, te ukrepe, ki ne delujejo.

Na kozarec vina

Na Aperol…. Kamorokli…. V družbo.. Na palačinke v Romea. NaKubo za en mesec.


Še v tisto Kacinovo zidanico, kjer so žurke tudi, če se pol okužim in me pobere.

Voščilo 2021

Dragi moji, leto 2020 se je končalo. Vsem ga je zaznamovala korona, a nekateri smo se poztivno borili, skoraj do konca leta in ob temu bili srečni. Osebno se mi je veselo leto zaključilo v oktobru. A sem vseeno preživel, z vzponi in padci. Upam, da ste porabili ves WC papir, katerega ste kupili marca na zalogo. Naj gre to čudno leto čimprej stran.

V letu 2021 želim vsem vam veselje, veliko druženja z družino in prijatelji.
Predvsem, da vam koronska kriza ne pokvari vsega. Želim vam tudi ljubezen, denar, počitnice, kreativnost, palačinke, lepe trenutke, zdrave sočne paradajze, pustolovščine, seks, zabavo, smeh, odprte občine in meje, novo zobno krtačko, dopust …
Želim vam, da ostanete zdravi, s pozitivnim razmišljanjem, da bomo lahko šli vsi skupaj nekam na drink in druženje.

Novo leto je nova priložnost. Izkoristite jo.

MyGirl tudi tebi vso srečo, notranji mir, ljubezen ter spomni se kaj name.

Od vseh želja, bi tudi meni prišlo kaj prav: predvsem ljubezen, palačinke, …

Novoletne jelke

Nisem nek ljubitelj veselega decembra, božičnega večera, ter novoletnega praznovanja, ker sem ponavadi za novo leto sam.
Rad imam okrašeno mesto, lučke, kuhano vino, druženje, a to je vse, sam Silvestrov večer ali božični večer je depresiven ponavadi, vsaj letošnji je spet.

December 2014

Nekaj let nisem imel smrekce, doma nismo zadnja leta praznovali, ko sva bila s sesrto še otroka, smo imeli smrekico, paravo. Ko sem se preselil v novo stanovanje sem prvo leto izdelal novletno smrekco iz kapa plošče. Da bo dedek Mraz tudi pri meni nosil darila za Lukata. Kar nekaj sezon je zdržala, z raznimi popravki, predelavami in dodatnimi okraski.

December 2015

December 2016

December 2017 sem preživel na Kubi, zato doma ni bilo časa za postavit smerkco.

Veseli december 2018

Tale je bila narejna na hitro, v drugi polovici decembra, iz zelenega lepilnega traku in nekaj lučk, pritrjena kar na zid. Ker je nekdo poseben prišel na obisk, da je stanovanje dobilo bolj praznično podobo. Tudi prvo leto, ko nisem bil sam za novo leto.

Decembra 2019 sem jo kupil. Kot investicija za več sezon, ter ji pritrdil še lučke in nekaj okraskov. Tudi ta silvestrov večer sem preživel v dvoje. Letos spomladi, sem že naročil nove lučke iz AliEkspresa, ad bodo pravočasno tu, nabavil tudi nove zlate okroglice, ker sem še veselil decembra.

Trenutno kaže, da veseli december 2020 ni tako vesel, koronska kriza, spet sam za praznike. Pri vseh teh dobrih možeh nisem dobro zapisan, trenutno sem na listi porednih a se trudim, kot vsi otroci ob koncu leta. Pisal sem tem dobrim možem, a se bojim, da moje želje ne morejo uslišat in pomagat, tudi tolažilna darila in premog pride prav.

Prave gozdne še nisem imel. Sicer ni pravil, kakšna mora bit, nekateri trdijo, da je najlepša naravna, diši po smerki, gozdu, a ima tudi slabe strani, iglice po tleh. Ob vseh dizajnerskih, do raznih domače izdelave je vseeno.
Ni pravil, zato je letos, moja spet drugačna, no ni smreka. Tako je če imaš domišlijo, ventilator, lučke, božičkovo kapo in ne maraš praznikov. Najbolje je za nas pogane, ateiste, agnostike praznovat solsticij.

December 2020

Še drek naj zadane ventilator in bodo moji prazniki še bolj uničeni kot so že.

Pravljice

Kot sem že napisal, bom nehal pisat blog. Še en razlog je, za prenehanje, da včasih kaj napišem, kar nebi bilo treba, ter ob temu, koga, ki ga imam rad prizadenem, čeprav, potem zapis popravim, a škoda je že narejena, opravičila ni. Mogoče kdaj še kaka majhna objava.
Raje bom začel objavljat pravljice, tiste, katere sem se sam spomil in pripovedoval svojemu sinu 14, 15 let nazaj.

Gre za dve pravljici, ena je o Paradajzu, kaj pa drugega, kot se spodobi za Paradajz blog. Druga je o dveh modernih škratih. Obe imata že kar nekaj besedila po datotekah na računalniku, a v celoti nista bile nikoli dokončani, vsaj vse zgodbe ne.

Prva pravljica, katera se bo tu pojavila ne bo o pradajzu, ta še ni toliko končana, da bi jo začel objavljat, potrebuje še nekaj časa, da dozori, ker ni sezona za vzgojo pradajza, bo morala počakat do kake pomladi.

Zato začnem z pravljico o dveh modernih škratih, katera je bila za Lukata, ki je otrok, kateri se zanima bolj za tehniko, zato sta škrata, tudi moderna in tehnološko usmerjena. Ta pravljica, je bolj za fantke kot za punčke, a mogoče bo tudi kaki punčki všeč.

Če se bodo te pravlice obnesle, bodo dobile svojo spletno stran in tudi kako ilustracijo. Mogoče na koncu tiskano knjigo.

PRAVLJICE

Kuhane Lučke 20/21

Lučke in Kuhano vino 2020/2021

Prihaja najbolj depresiven mesec v letu december. Ne vem zakj je poimenovan veseli december, če ni pri vseh veselja. Letos zaradi virusa, najbrž ne bo prav vesel še pri ostalih.

V Ljubljani ni štantov s kramo, prodajalcev balonov, ni Jezerškovega šmorna, ni klobas, čevapov, glasbenih odrov… vse skupaj je še bolj žalostno. Ni velike poniudbe kuhanega vina, vse tiste od slabega do dobrega. Letos si vesel da ga vsaj ponekod prodajajo za sabo, a je čakalna vrsta kar velika, že sedaj, kaj šele bo. Če gospod Jelko ne bo odprl vseh lokalov bo pod jelko precej žalostno in malo ljudi.

Zadnji dve leti sem slikal 2 lončka s kuhančkom. December 2018 je bil en najlepših zame ko sem spoznal novo punco, 2019 tudi, sem ga preživel v dvoje. Letos, ko sem samski je spet samo en lonček na slikah.

Nisem bil ljubitelj decembra, a zadnje dva sta bila super, tudi novoletno jelko sem postavil.


Ne verjamam trenutno več v Božičke, dekde mraze, srečo, ljubezen. Za božič in novo leto ne maram bit sam.

Ko nimaš s kom ljubljenim preživet novoletnega večera in se ob njemu zbudit v novem letu je vse skupaj brez veze, da bi proslavljal.

December ima 31 dni in vse se lahko še spremeni, lahko da
tudi letos bitko z božičkom izgubi Grinch in vse bo dobro in veselo.

Vlada in Palačinke

Spoštovani gospod predsednik vlade, gospod Jelko in odgovorni na NIJZju. Prosim, če lahko čimprej odprete gostilne, ker jaz bi rad šel na palačinke v Romeo, v stari Ljubljani.

Že dva meseca nisem jedel domačih palačink, res od kar sem samski mi jih ni nobena spekla. Enkrat sem si kupil eno v mestu a je cena 4,5 € za komad.
Moja draga mi jih je pekla, sedaj sem ostal brez nje in brez palačink, bolj pogrešam njo kot palčinke.
Sam skuham karkoli: trnovski curry, golaž, pečem odlične steake, razne makarone, lasagno, z bolenez omako, ki jo naredim sam, poširana jajca, paradižnikovo juho…
Projekt palčinke žal ni zame. Koliko se trudim mi ne gre.

Imam veliko raznih marmelad kupljenih in podarjenih domačih, ter Nutello.

Sodelavci so mi pred leti kupili knjigo z navodili, pogledal sem tudi pol Yutuba, a men to ne gre.

Ali pečem palačinke z jajci in moko ali tiste iz vrečke ne rata mi. Ne bom več poskušal, škoda pol hrano stran metat.

Moja draga tista katere ni več mi je za prvo darilo Božič 2018 kupila ponev za peko palačink in jo potem tudi uporabljala in mi pekla dobre palačinke. Hvala.
MyGirl želim si, da mi jih še kdaj spečeš.
Sedaj sem sam privč uporabil to ponev za poskus peke palačink.

Ker nimam moke pri hiši, če ne pečeš palačink, sladic ali kruha je ne potrebuješ, jajc je tudi zmanjkalo, mleka nimam, ker ga ne pijem, tudi kave si nisem skuhal kak mesec. Zato sem si kupil vrečko za pripravo palačink: PALAČINKE TAKOJ kjer dodaš samo vodo.

Žal niso takoj, dodal sem vodo količino kot piše na zadnji strani vrečke, premešal a so notri ostale grudice, poskusil sem še z drugo vrsto kuhalnice in žlico, one so ostale vseeno.

Ker nikjer ne piše koliko časa pri kakšni temperaturi se pečejo, so prve tri šle v tri krasne. Od cele mase sem dobil 3 skoraj uporabne 5,2 mm debele palčinke.

Se zelo trudim, z temperaturo, količino olja, mase a ne rata najbolš.

Debelina je res malce debelejša od tistih, katere mi je draga pekla, ali od gostilniških. Samo za kake 4 milimetrčke.

Bile so precej trde, debele, tko no ne bom več poskušal, raje spečem steak, ker mi vedno rata.

Sicer si želim svoje ljubezni nazaj a vseeno vprašam:

Gospod predsednik vlade, gospod Jelko, če še ne morete odpret gostiln, a imate kje pri vas v državnih institucijah kako lušno samsko, katera zna pečt palačinke?

Hvala.

Rekel sem, da bom nehal pisat blog, a tole je res nujno.

Slovo od bloga

S tem zapisom, se poslavljam od pisanja

Od septembra 2005 je bilo napisanih 545 različnih zgodb, objav, opisov izletov, receptov za jedi iz paradajza, testov – opisov, raznih napravic. Skupno je objavljenih je 3796 fotografij, na stežniku je 1,96 GB podatkov.

Uporabljal sem besedo “napravice” – namest gadgeti za opise tehničnih stvari, katere sem kupil, ter izumil slovensko besedo “izškatlanje” – unboxing. Nisem bil reden pisec, ko sem se spomnil imel dobro zdodbo, sem jo objavil. Včasih tudi, kasneje, kot se je zgodila.

Po statistiki je v povprečju bilo na spletni strani 12 do 20 obiskovalcev dnevno, ni to nek rekord. Po novih objavah tudi do 60. S tem blogom nisem služil, ni bilo objavljanja reklam, zato je bil vsak obiskovalec dobrodošel. Blog mi je bil zabava, začel se je tako čisto brez veze, za probo in vztrajal sem z občasnim pisanjem do danes.

15 let pisanja bloga ni malo, za navadnega neprofesionalnega pisca, ki še vedno ne ve a se prav piše z ali s, ne zna parv postavljat vejic in se zaptpka, potem ne preber in ne popravi besedila za sabo. 

V zdnjih 15 letih je veliko blogov ugasnilo, kot tudi nekaj časopisov, revij… ni veliko blogov z 15 letno tradicijo, vsaj v Slovenji ne. V zadnjih dveh tednih sem največ napisal in objavil, stvari za nazaj, katere so ležale v mojih mislih, bile že zbrane fotografije, da se zgodba zaključi in dobi pomen tudi ta zadnji končni zapis.

Kako sliko, bom mogoče še kdaj objavil, brez besedila, ostalo na mojem instagram profilu.

ZAKAJ SEM ODNEHAL:

Ker me je zapustila punca, katero sem spoznal v decembru 2018 in čas do Oktobra 2020 je bil najlepši čas mojega življenja. Ženska za katero trdim, da je bila ljubezen mojega življenja, sem razočaran, žalosten, jezen nase, v depri….

Ker je ob razpadu te zveze v meni nekaj ugasnilo, se je tudi ta Paradajz blog zaključil.
Če nastopijo boljši, časi občutki mogoče začnem spet pisat naprej.

Da bom prebolel ljubezen mojega življenja bo trajalo zelo dolgo, mogoče nikoli, vsekakor pozabil je ne bom nikoli in bo vedno moja ljubezen.

Tole zgoraj sem jaz, z iztrganim srcem.

Ona je nekaj posebnega, pametna, lušna, prijazna, dobrega srca, zabavna, z najlepšim nasmehom in najbolj seksi ženska, ki sem jih kdajkoli spoznal. Peče najboljše torte, pite in palačinke. Edina ženska, pri kateri sem razmišljal, kako bi pokleknil pred njo, in v roki držal tisto majceno žametno škatlico s prstanom in opazoval njen nasmeh, in čakal, če bo rekla “DA”. Od prvega do zadnjega selfija imam 3374 srečnih fotografij na telefonu.

Pravi, da se z nikomer ni toliko zabavala in presmejala, kot z mano in da ljubezen ni dovolj.

Ženska, katero sem imel in še vedno imam zelo rad, bom težko pozabil.

Draga, MyGirl bodi srečna, hvala za vse, pogrešam te.
Ker se ne vdam, v konec te zveze, bom vse naredil, da se popravim in te pridobim nazaj. Ker sem se pripravljen vzeti v roke, stopiti iz sebe in se resnično potrudit. Ker delam na temu, a ne gre čez noč. Potem tudi ne bo konca tega bloga, in bi lahko skupaj pisala nove zgodbe, ker ona peče super torte, bi lahko objavljala recepte, mogoče. In najine skupne dogodivščine, pod katere se podpiševa oba.

Tudi vam, zvesti in naključni obiskovalci želim vse dobro.

Lep pozdrav vsem,

Marko