Poziteven, samoizolacija, NNNP…

UVOD

Sem necepljen, antivakser, dve leti sem se lepo držal stran od okužbe, a sem jo dobil.
Kakor je bil januar zelo pozitiven mesec, se je negativno začelo s 1. Februrajem. Takoj sem se začel slabo počutit, opravil nekaj samo testov in tudi uradne. 3.2. ob 07.00 še nisem bil pozitiven, popoldan ob 17h pa že, na uradnem testu. Ampak, ker je po svetu vedno več cepljencev in tudi v pisarni, ki prenašajo virus nam necepljenim sem fasal. Včasih je tudi, če si pozitiven, dobra stvar. Jasno sem zamudil svobodo, brezplačno QR kodo za kam potovat, ker HAG test ne velja v tujini, PCR pa ni potreben zame, je rekla zdravnica. Zato sem šel opravit še samoplačniški PCR, ki je od 80 do 150 EUR po novem odvisno, kam greš.

NNNP / STHF


Uradno pozitiven, ne sem nikamor, samo zapor, izolacija, teden Netfilxa, po 24 urah pozitive, se počutim ok, vrat me boli od kavča, kaj bo še ne vem.

Vedno sem pripravljen na vse, saj sem živel kot otrok pod TITOm in ne Janezom, smo imeli NNNP vaje,

pripravljeni smo bili na vse, kot ameriški SHTF – ko se zgodi, da drek zadane ventilator in gre vse narobe. Imam vedno na zalogi malce več hrane. in še česa drugega.

Takoj po potrjeni okužbi, sem naredil tabelco, seznam živil, ki so na zalogi. Zalog več, kot kdorkoli, se mi zdi, da bi lahko za nekaj dni nahranil več člansko familijo, ampak NNNP je vsaj tokrat koristen.



Ko sem sestavil tabelco, je bilo treba naredit izračun količn, na dan, da slučajno ne bom trpel v pomankanju. V 7h dneh v enem dnevu ne smem pojest več kot 750 gramov testenin.

Pomankanje je samo teh dobrin:
Pečjakovih palačink, jajc, paradajza in Gina je manj kot pol flaše.

Čokolade in piškotov bo dovolj

Sicer obstajajo on line trgovine, kejr bom moral naročit dodatno kar še potrebujem in seveda, kar bom umes porabil, da bodo zaloge spet popolne..

Imam gore čaja, 2 litra medu, limone,…

Visoko Alkoholnih Razkužil imam, kar nekaj, domačih in kuplenih, no razen pomankanja gina, ki je že v nakupovalni košarici ene spletnih trgovin.

Zraven skoraj polnih omar mi je še sestra prinesla:

Domačico, zmrznjeno govejo juho od mame, kos torte, vitmine, čaje.. piškote

Kako se bo moja okužba razvijala, napišem drugič in seveda, če sem slučajno utrpel pomankanje hrane.

Dva Tisoč Ena in Dvajset …… Dva Tisoč Dva in Dvajset

2021 dvatisočenaindvajset

Leto 2021 je bilo precej čudno, kakor se ni najbolje začelo in bilo bolj zapleteno, kot vsi moji kabli za TV omarico.

Se je z koncem poletja začelo odvijati bolj pozitvno in sem že videl luč na koncu tunela

Korona je jasno še vedno divjala pri nas in po svetu, a v poletnih mesecih malo manj.

Testiral sem se za COVID-19 več kot 100 x za v službo, za izlete, za gostilne…
To smo mi zdravi anti cepilci in do sedaj še nisem zbolel za tem slvnim nevidim sovražnikom.
Lani sem rekel: Mene se punce in Korona ne primejo.

V službi je bilo za 1/3 več dela kot 2020, zato sem si zaslužil dopust, čeprav nisem hotel it sam, sem se vseeno odpravil in imel čisto ok.

Konec avgusta teden na Karpathosu in en teden v novembra v Toplih Krajih (o temu bom še pisal), Prebral kake 4 knjige na plaži in ob bazenu.

Pojedel sem goro paradajza, vzgojil na okenski polici samo nekaj češnjevcev.

Skuhal paradajz juho, spekel ribe, steake, tudi kako palčinko mi je uspelo pojest.


Spoznal nekaj novih oseb ter z njimi spil kavo, nekaj vina, penince, gin tonica, seveda tudi kak Aperolček po Ljubljani ali na izletih.

Avto opral 2x samo zunaj in iz zadnjega sedeža vrgel v smeti 153 uporabljenih mask. Pregledal 231 oglasov, da bi raje kupil čistega.

Napisal sem 21. blogov, kot se za leto 21 spodobi in ta blog vsebuje 21 slik

Kupil grafiko svetilnika in od kar visi na steni, mi kaže bolj pozitivno pot (preberi blog)

Naredil 4352 fotk z iPhonom (najbrž več a neuporabne brišem)

Bil 2x v Tamarju, jeseni in pozimi

Samo 1x na Ljubelju s sankami, ter večkrat na ostalih izletih: Izola, Piran, Celje, Trst, Murska Sobota…

Foto session: Več buč več ve

Se valjal po snegu z nečakom in risal angelčke.

2022 dvatisočdvaindvajset

Se je že s prvim dnevom odvil bolj pozitvno, glede na lani, pa tudi v horoskopu piše da bo dobro leto, a v karte verjamem samo po treh gin tonicih, torej bolj zaupam instinktu.
Ne dajem si novoletnih zaobljub, ker se jih 56% ljudi tako ali tako ne drži.
Imam samo neke želje, nekatere vam povem, kaj bi pa obdržal tudi zase
Želje za leto 2022:

Ker je moja služba fotografija in že nekaj let nisem imel svojega foto aparata, samo razne modele iPhona. A se mi zdi, da je čas, da se lotim kakega foto projekta še v prostem času.
Da ne slikam samo avtomobilov in motorjev. Tudi kako bučo bi slikal, tisto na njivi ali na kakem ženskem telesu.



In ker so sanje dovoljene, sanjam o tistem foto aparatu z rdečo piko – Leica. Zaslužim si jo, če si jo lahko privoščim je še vprašanje, da ne bom pol samo slikal kruha s poli salamo, ker si kaj več ne bom mogel privoščit.
Sicer sem že pisal božičku, ker za prva pisma nikoli ne zmanjka denarja, če pišeš na koncu leta je blagajna že prazna.




Kar bo pa bo, amapak do sedaj zgleda leto dvatisočdvaindvajset dobro.
Za dežjem vedno posije sonce

Božič, burek in smrekca ….

Ne vem, zakaj je toliko ene slave temu božiču. Nisem veren in zgodba z tistim dojenčkom v štalci, nekako ni zame. Da je to nek družinski praznik?

Obstajao, tudi narodi , vere, ki to ne prazunjejo. Kaj pa vsi tisti, ki smo sami? Sami za navaden dan, za delovni dan, za Prešernov dan… sami za božič… že nekaj let.

Nimam neke velike smrekce, samo tisto iz Lego kock. ker sem na listi porednih, in si potem tudi ne zaslužim daril. Tudi dimnika nimam, da bi tale dobri mož prilezel.
Razmišljam, ni pa nobene osebe ženskega spola, dedek mraz, božiček, miklavž, … torej ni neke decemberske dobre ženske z darili. Si jo bo treba zmislit.

Ker trenutno ni neke posebne osebe, v mojem življenju, kateri bi kupil božično darilo, je ostalo nekaj denarja, ki ga dobijo . Ker nisem zapravljal za pršut, pohane piške, gore tatarca, ki se ga po 2h dneh naveličaš, sem ta denar namenil za ljudi in družine, ki jim je še slabše, kot meni, sem ta daroval, za družine v stiski, ki ga je himanitarno zbiral Radio 1. No vse razen 2,30 €, ki sem jih zapravil za burek.

Vedno mi je december depresiven, letos tudi ni kuhančkov, praznovanj na prostem, kjer nisi sam, je vse skupaj še bolj žalostno.

Vesel božič, tistim, ki to praznujete. Predvsem tistim dežurnim, v bolnicah, reševalcem, gasilcem, policistom. Ko sem šel na burek, sem videl nujno intervencijo, vseh teh ob prometni nesreči. Tej si res zaslužijo, praznik z družinami.

Nekaj simboličnih daril pod (nad) Lego smrekco je za tiste, ki jih imam rad. Ampak tudi sem sem dobil, kako darilo, čepra sem še vedno na listi porednih.

Naslednje leto, upam, da grem spet na burek, a ne sam.

Kenguru

Vodnjak Kenguru, na Krekovem trgu, Med lutkovnim gledališčem in vzpenajčo na Ljubljanski grad..



K 1 GURU me vedno spominja, na neko najlepše in najbolj zabavno obdobje v mojem življenju.

Vsakič, ko grem mimo se spomnim teh časov ter, ga slikam. Vsaj enkrat na mesec, ponavadi na isti dan v mesecu. S tega je nastal cel foto projekt, gora slik, ki jih ne bom vseh objavil.

Spomenik / vodnak Kenguru na ploščici na tleh piše: Mirko Bratuša – Vodnjak za Alfreda N.

Po treh letih, je čas, da se ta foto zgodba zaključi.

Neusklajene, neuparjene nogavice

Bratci in sestrice štumfki se vedno izgubljajo.

A je res važno, da imamo nogavice vedno enake? Važno, da grejo nogice in ščitijo pred žulji in odrgninami obuval.

Sicer ne obstaja noben predpis, odlok ali zakon o nošenju enakih parov. Za v trgovski center ali službo noben (še) ne preverja pogoja OEN (Obute Enake Nogavice).

Zdi se mi zabavno, predvsem prihranim veliko časa, ker mi ni treba iskat bratcev in sestric, ko so oprane in posušena, vržem v predal in potem zjutraj izberem po navdihu in letnemu času primerno.


Nakako skrbim, da imam obuti obe nogavici približno enaki dolžine, komplementarne ali totalno nasprotne barve, modra oranžna, bela črna…. Nikoli ene dokolenke in ene kratke, ker to bi bilo res smešno in nepraktično.

Sicer sem pristaš nekega reda, urejenosti, vsaj pri nekaterih stvareh, a tu gre res za brezvezno stvar. Večino se nogavic sploh ne vidi, če so v čevljih, gojzerjih in hlače čez.
Za poleti imam v all starkah ali Vanskah, čisto krate stopalke, teh res noben ne vidi, rad nosim tudi petprstne nogavice, jasno v Vibram petprstnikih.

Predvsem, ni mi treba porabiti veliko časa za razvrščanje nogavic in nikoli mi ni treba skrbeti, da bom nosil enake. Vse skupaj poenostavi življenje. Prihrani čas, perem enkat tedensko, za vikend, torej za zlaganje in uparjanje nogavic bi porabil kakih 6 minut, torej 52 tednov po 6 min = dobrih 5 ur na leto. V desetih letih sta to dva dneva.

Preštel sem vse svoje nogavice, zokne, dokolenke in štumfke 77 komadov jih je, torej neparno. Seveda so razdeljene na letne čase, velikosti, dokolenke skupaj, kratke skupaj, petprstne skupaj.
Nekaj je še zapakiranih, nenošenih. Sicer je z velikim številom nogavic šel moj minimalizem. Ne kupim nobenih novih, dokler število ne pade na pol drugi ducat. Tudi miklavžu bom prepovedal kupovanje nogavic. Imam tude en par nogavic, ki ne prpuščajo vode, idelano za skakanje po lužah.

En komplet nogavic sem že pred leti kupil na kickstarterju, ko so jih prodajali 7 kosov, sicer podobnih vzorcev, a vseeno vsaka drugačna.



Tudi nekaj denarja prihranim. Če ima ena nogavica luknjo ali se kje izgub, mi ni treba zaveči druge najdem ji novega bratca. Drugo nogavico lahko še vedno nosim, dokler se ne obrabi ali izgubi nekje v pralnem stroju, sušilu, ali kje drugje.

Dopust 2021 – Karpatos

Dopust se ne planira, dopust se zgodi.

Ker sem samski, sem se zelo branil dopusta, nekako se mi ni dalo, da bi šel, nekam kamorkoli čisto sam.

Ker sem imel že vsega dost, predvsem, ko gledam celo poletje na socialnih omrežjih slike, kako vsi uživajo na dopustu, prjatli, sodelavci, papež, znane osebe, predsednik. Sem se odločil v Sredo, da končno nekam grem, na dopust tam, kjer že vse poznam, pa tudi, če sem tam bil že večkrat. V četrtek po službi uletim v Palmo, v petek dokončno plačam, gospa v beli halji mi zarine negativno palčko v nos in v soboto popoldan že plavam v toplem morju, pijem Mythos, frappe…sem na zraku, sem na svobodi… tu ni nobenih mask, razen v veliki trgovini z hrano, če jo že kak kelnar ima, jo nosi pod brado. Maske nosijo samo turisti iz Italije, tej si še pri zajtrku nataknejo rokavice.

Vsak si zaluži dopust, če zasluži za dopust je vprašanje.

Ja dolgčas je, če si sam na dopustu, a nobel hoteli nimajo kakih družabnih gostov, ki bi ti rekli: “Hello, whher ar ju from?” Poceni hotelčki so bili žal zasedeni, še tole v zadnjem trenutku, je bil čisti čudež. Seveda je cena za enega, skoraj kot za dva. Cena na osebo + 45 – 70% računajo agencije za samske, ki zasedejo celo sobo. Zračunal, sem, da če bi seboj vzel kakega “klošarja” bi on prispeval samo 330 EUR in bi imel teden počitnic in jaz družbo. No mogoče slabo družbo.

Karpatos je otok, kjer poznam vse, ceste, gostilne, plaže, nekaj domačinov. Sem hodim že od leta 2013, vsaj za en teden, prvič me je vzela sabo prijateljica. Otok mi je bil takoj všeč in sem ga večkrat obiskal sam, nekajkrat z mojim najstnikom in enkrat sem šel z odraslo odgovorno osebo, kar se je kasneje izkazalo za napako. Ker me je pustila, in je bil otok okužen z spomini na njo. Izogibal sem se nekaj plaž, kjer sva bila skupaj, a po parih dneh, mi je bilo vseeno… izklopil sem jo, res K jo gleda, enkrat ji bo še žal. Pol me ni več motilo, tudi ko mi je začel FB in iPhone dajat slike, od lani, kjer sem na slikah z njo, sem jo izklopil… Kva, kdo je to z mano na slikah?

Otok je lep, plaže poznam, zato nisem rinil, na tiste z preveč turisti, tokrat sem imel skuter, prevozil sem skoraj 400 KM v enem tednu.

Obiskal sem vse, katere poznam na otoku, jim prinesel darila, se malo podružil, da nisem bil sam. Cene so se od leta 2019 pred korono, kar dobro dvignile. Ležalnik z marelo je od 15 EUR dalje, Pivo 4 eur, prej 2,5… Večerja za 2 je bila leta 2019 – 35 eur, sedaj za enega 25, pa si nisem nič preveč privoščil, prej manj, kot prejšna leta. Ouzo pri večerji ali pivo in zapravil za en teden 1760 eur, s tem, da nisem imel najetega avta, samo scooter, v letu 2018, ko sem bil z mojim najstnikom, je bil teden doputa za 2, z avtom 1880 eur.

Predvsem sem se odpočil, navozil s skuterejm, prebra knjigo in pol. Izklopil slabe spomine in v mojem življenju in naredil prostor za nove stvari in osebe.

Moje stanovanje

V tem mesecu mineva 7. let od kar sem se preselil v svoje prvo lastno stanovanje.



Ni veliko, 46 m2 V času nakupa, bi za ta denar na perifiriji dobil 3 sobno stanovanje, a je bil pogoj pri nakupu: optični internet, garaža, 20 min peš do kuhanega vina, bližina obvoznice.
Ker sem sam, je stanovanje dovolj veliko. V istem bloku, živijo v enekih stanovanjih pari s psom ali tudi s kaim dojenčkom.

V vsem tem času je prišlo do velikih sprememb. Najprej sem not živel eno leto, med tem sem risal v 3D programiu in po tleh kaj in kako spremenit.

Prva stvar, sem odmontiral rozaste luči, zamenjal zlate kljuke na omari za moderne, kuhinjo spremenil v spalnico, zasteklil balkon in iz njega naredil mini sobico, katero gostje uprabljajo kot kadilnico, v glavni sobi je sedaj kuhinja in dnevan v enem prostoru, ker prej je bil spalno dnevni prostor.

Včasih je treba popravljat za arhitekti, da stanovanje postane uporabniku prijazno, uporabno in domače.


Živim minimalistično, nimam navlake, preveč gospodinjskih aparatov, imam dovolj krožnikov in kozarcev za goste. Edino en kuhinjski stol sem vrgel v smeti, a imam na rezervi zložljive.
Na enem od paradajovih večerov se je zbralo več kot 20 oseb, torej prostora je dovolj.
V omarah je še prostor za stvari ene ženske osebe, če se kdaj pojavi in preseli k meni. Samo, da nima preveč čevljev.

Še kratek video:

Svetilnik – Faro

Svetilnik je močan svetlobni vir, lahko kot višja zgradba ali samo luč na drogu, ki s svetlobnimi signali, v različnih barvah, (zelene in rdeča na vhodu v pristanišče), različnih časovnih intervalih oddajajo svetlobo. Nekateri svetilniki v megli opozarjajo tudi z zvočnimi signali.

Svetilnik opozarja, na plitvo morje, čeri, prehode med otoki, vhod v pristanišče. Na morjevidu (Morskih kartah) je označen vsak svetilnik s svojimi posebnimi specifikacijami.

Tako lahko mornarji, ribiči, ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje Tako lahko mornarji, ribiči ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje se nahajamo in na kaj nas opozarja.

V času pred satelitsko navigacijo je bilo to še bolj pomembno. Svetilnike so včasih upravljali svetilničarji, katere počasi zamenjuje elektronika in sončne celice. Zelo malo je še svetilnikov z redno posadko. (Palagruža, Sestrice. Savudrija…)

Grafika Faro – svetilnik (umetnika Dorian R. Spanzel) mi je bila všeč, že lani julija na otvoritvi razstave v Atelje Galeriji na Gallusovem nabrežju. Nekako nisem prišel, do tega, da bi si jo kupil prej. Mislim, da je bila všeč tudi moji spremljevalki na otvoritvi razstave. Taka morska je, takrat me je spomnila na vsa jadranja in morske prigode. Danes ima zame čisto nov pomen.



Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, ni bilo več življenja v meni in ne najdem več poti Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, je v meni ugasnila ta žareča luč življenja, znašel sem se v temi in ne najdem več svetle poti naprej. S tem je prišel čas, da si kupim to grafiko, v upanju, da mi pomaga najti pot iz razburkanega morja v varni pristan.

»Do you see me – Ali me vidiš« opozarja, da sem tudi jaz še vedno tukaj. Svetilnik daje upanje mornarjem in jim pokaže pravo pot. Meni grafika daje upanje, da najdem novo pot.

Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj je zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem jo imel na steni že od otvoritve razstave NOVA OBJEKTIVNOST Sedaj krasi steno v mojem stanovanju in mi daje novo upanje prihodnosti.

Opis grafike pravi tole:

Ker kaže, da letos morja ali dopusta ne bom imel, me vsaj ta grafika na zidu spominja na dopust, morje, vonj po kremi za sončenje, borovce, šnorklanje… ampak nikoli se ne ve.
Svetilnik, sedaj vidim iz kavča, levo od TVja, pogled v drugo stran skozi okno mi pokaže Ljubljanski grad.

Si tudi ti se znašel v razburkanem morju, tako kot jaz? Priporočam, da si urediš misli ob poslušanju globokih sporočil umetnika, saj vsaka grafika predstavlja svoje sporočilo in sami si ga kreiramo še po svoje.. (https://virtualna.ateljegalerija.si/virtualna-galerija-new-objectivity/)

Če te pa zanima, kako priti do teh urejenih misli, pa si lahko pogledaš tudi tukaj.. https://store.ateljegalerija.si/sl/izdelki/likovna-umetnost?mf=36

Na razburkanem morju, pogled v daljavi na luč svetilnika še vedno daje upanje, da le pridemo v naš varni pristan.. bo ostalo le upanje.. ??

Povezave: Wiki Svetilnik

Čiščenje

Čiščenje, misli, spominov, oseb, smeti v glavi….

Ne gre vedno za čiščenje stanovanja, avta, rok, sploh v teh koronskih časih. Gre za mentalno čiščenje – čiščenje misli, smeti, ki se naberejo v glavi. Slabih stvari, težkih dnevov v službi ter pozabljanje, brisanje oseb, ki te ne ljubijo, so te zapustile zbrisale iz svojega življenja.

Mal sem čuden in težko pozabim osebo, ki sem jo imel rad ali jo še imam. Ne morem vzet krpe ali radirke in vse skupaj pobrisat.

Moram pozabit to osebo jo spustit od sebe. Njo, ki me je zapustila, ker me ni ljubila. Ali kakor ona pravi dovolj ljubila, da bi bila z mano. V nekem trenutku se mi zdi, da je bilo vse laž, da sem bil samo zabava dokler ne spozna pravega.
Vsak, ki nekoga na hitro zapusti ima novega partnerja, pa tudi če še tako trdi, da ga nima. Sem prebral nekje, izjavo nekega slovenskega ločitvenega odvetnika. 

Ona je bila moje veselje, moja zvezda, moje vse. Z njo se mi je šele začelo pravo življenje. Prvič sem nekoga zares imel rad in delal vse zanjo, da bi bila ona srečna, nesebično, nisem mislil nase.



V glavi zadržujem veliko, “smeti”, ki sedaj ko me je ljubljena oseba zapustila, nočejo ven. Minilo je že 9 mesecev, cela nosečnost, a misli so še vedno na bivšo ljubljeno osebo. Vem, da jo moram pozabit, a je težko. Mogoče je bila “MyGirl” edina, ki sem jo imel zares ali toliko rad je še težje.

Če jo že pozabim, me nekaj sopmne na njo. Ko kuham kar sem kuhal njej, ko se sprehodim mimo lokala, kjer sva jedla torto … Ko grem mimo mesta, najinega prvega zmenka, ko sedim sam v soboto pri zajtrku in samo sebi skuham kavo, brez rizbic, na njeni kavi…. Da me ne spominjam sem vrgel v smeti kar veliko stavri povezanih z njo. Ko slučajno pogledam neke slike, kjer je gor ona.

Znebil sem se vsega povezanega z njo:

  • Ponve za palačinke, ki mi jo je kupila za najin prvi božič, kaj mi bo če ne znam pečt palačink, samo spomin je, ki me vrže.
  • Krožnike iz katerih sem ji postregel večerje, kosila in jih nadomestil z novimi
  • Kozarce iz katerih sva pila vino zvečer
  • Stvar, ki mi jih je kupila, pižama, trenerka …
  • Še nekaj loncev v katerih sem kuhal tudi za njo sem se znebil, ker pride spomin, kaj sem ji kuhal, tudi tega ne kuham več.

Ko me je zapustila, nisem mogle več spat v isti posteljnini, kot sva spala skupaj, Ko sem jo spoznal sem šel v Ikeo (takrat je v LJ še ji bilo) kupil odejo, novo blazino, novo postelnino… Takoj ko je odšla sem odvrgel postelnino in si kupil novo Res nisem mogel spat, v istem, če je ni bilo ob meni; energije vonj…

  • Povštri na kavču, so me tudi spominjali nanjo, sem jih nadomestil z novimi, ne okuženimi z njeno energijo, ali s spominom slike v glavi, kako sedi na kavču, v poletni oblekici.
  • Pručka v predsobi je tudi šla v klet, ker je ni bilo, da bi odlagala svojo torbico, me je pa pogled na prazno pručko spet spomnil na njeno rumeno torbico.
  • Illy kavomat sem dal na bolho, ker zase nisem kuhal več kav za vikende

Ko je odšla je odselila večino stvari, nekaj stvari je pozabila. Šparal sem jih dolgo, če vsaj pokliče kdaj in ji povem da so še njene stvari tu. Gre sicer tudi za kako uporabno stvar, a za njo je to kolaterarna škoda, zame bi bil plus, če bi lahko njene stvari uporabljal, brez misli, na njo.

Pri meni je še valjar, ki ji ga je naredil oče mizar. Včasih ga uporabim, ker nimam še drugega, ja je spomin na njo, na sladice. In potem spet pride žalost, razočaranje, ko ga vidim v predalu. Mogoče ga nekega dne obredno zažgem, skurim na kresu, kot čarovnice, saj ga 9 mesece ni pogrešala in se s tem rešim teh energij, spominov.

Ker se borim porti mislim o njej, o stvareh, ki sva jih počela skupaj, kje vse sva bila… Vem da na Sardinijo ne grem več, to je bil najin otok, najin dopust 2x, spomin na lep čas a če pogledam slike me obide žalost.

Sedaj menjam tudi avto, ker vsakič, ko se peljem, se spomnem kje vse sva bila skupaj na izletih s tem avtom. Na te kraje raje ne grem več zaradi spominov. Nekeko samo še Piran ni čisto okužen z njenimi spoini, mislimi, a gostilno, kjer sva jedla skupaj sem zamenjal za precej slabšo.

Včasih moramo vsi očistiti samo negativne misli, najbolje zvečer pred spanjem, da se s tem ne mučimo celo noč in imamo pokvarjen še naslednji dan.

Pazit je treba, da se stvari ne poslabšajo, ob samem čiščenju misli. Ko se že očistom isli se spet nekaj zgodi, en spomin…

Zdnjič sem jo videl zvečer, ko sem se vračal, v eni sekundi sem pobeginil in se skril, da ne kliče policije in bom obtožen zalezovanja, ker je bila tema me ni videla, a njen pes me je vohal in skoraj izdal moje skrivališče. Pri ženski ki te je zapustila in te sovraži nikoli ne veš.
Ima možnost, da me pokliče in pelje na kavo ali sprehod.

Človek lahko preboli razpadlo zvezo.
Prave ljubezni ne preboli nikoli.

Vem, da tako osamljen nisem bil še nikoli. Vem, da ne morem več na dopust, izlete…. vse kar imam je služba, tam nisem sam, že podaljšan vikend je preveč samota, zakaj bi potem še sam šel na dopust.

MyGirl upam, da si vsaj ti uredu, tudi ti želim, da imaš novega partnerja, ki je zate pravi, da si ob njemu varna.

Jaz ostajam sam, ker vem da ne bom mogel, nikoli več nikogar imeti imeti tako rad, potem je bolje da sem sam. Vem, da težko dobim žensko, ki mi bo pasla tako kot si mi ti.

Mogoče bi poteboval tisto lučko iz filma Men in Black za brisanje spomina.
No sicer sem pa za vse sam kriv., Mogoče bom nekega dne od same žalosti karumrl. Saj tudi moje zdravstvno stanje ni več najboljše, kak pritisk 174 12 najbrž ni med najbolj zdravimi.

Prva prava Kava letos

Končno so v južnih regijah odprli nekatere lokale s teraso. Srečo sem imel, da me je prav na 8. marec, dan žena službena pot peljala na jug države, ter sem se lahko na poti ustavil na kavi in malici. Takole je bilo:

Parkiral sem med kamijoni, se vsedel na mali terasi k mali okrogli marmorni mizici, na kateri je že čakal pepelnik. Ne kadim, a pogled nanj je bil kot na Ajflov stolp, ko si prvič v Parizu. Opazil sem jo, pri sosednji mizi je stala. Bila je v črnih čeveljcih, črnih najlonkah, rdeči kratki oblekci, s črno masko, ter rdečimi lasmi. Kmalu pristopi k moji mizi, vljudo pozdravi in vpraša: “Kaj vam lahko postrežem?” Zakuhal sem, zaštekal, kako kaj? Kje so gumbi, ki sem jih vajen iz službenega kavomata, kjer izberem sladkor in kapučino…. Očitno je vedela, da sem zmrznil pred njo, še enkrat vljudno ponovi vprašanje. Naročim belo kavo in Cockto. Vprašam še po jedilnem listu. Ja tudi hrano strežejo.

Po nekaj minutaj pride spet ona z okroglim pladnom, ga postavi na mizo in z njga zloži šalco kave, steklen kozarec in stekleničko Cockte. Prava keramična šalca, ni lonček iz plastike ali papirja, sem moral kar z žličko potrkat po šalci, da sem slišal pravi zvok keramike. Res je ne sanjam.

Srknem požirek kave…. božansko… bolše kot jutranji seks.

Prelistam cel jedilni list, čeprav sem na tabli pri vhodu že prabral, dnevno ponudbo in se odločil za sirove štruklje.

Malice, katere sem navajen zadnjih nekaj mesecev, so hladne, v stiroporastih posodah in s plastičnim priborom. Pravi krožnik, pravi jedilni pribor, sveža topla hrana, gostilna, to je čisto druga izkušnje, pa vseh teh mesecih zaprtih gostiln.

Lepše bi mi bilo it na prvo pravo letošnjo kavo z ljubljeno osebo, a tudi tako ni slabo. Ostalo še pride, oseba in kava.
Začetno veselje ob kavi je šlo mimo, sedaj se počutim kot, da sem naredil nekaj narobe, nekaj prepovedanega…. te svobode, odprtih lokalov, gostiln nisem več vajen, predvsem pa nakateri iz drugih delov države (še) niamjo teh privilegijev. Upam, da vlada kmalu ugotovi, da je odprtje lokalov in druženje nuja za mentalno zdravje državljanov in sam kovid ni tako nevaren, kot nesrečni državljani.

Še to: Natakarica sploh ni bila oblečena, kot sem jo opisal, a to sploh ni važno.