Kuba

Predbožočna Kuba, December 2017 – Če ne greš nimaš zgodbe

Zima in razmišljam o dopustu, nisem bil poleti skoraj nič. Sanajm o plaži, morju, nočem nič drugega kot ležalnik, marelo slušalke, knjigo ter seveda masko in plavutke.
Ne zanima me nič drugega, nobena popotovanja, ogledi znamenitosti, muzejev. Rabim samo ležalnik. Brskam po spletu, odločam se med Filipini in Tajsko, razmišlajm če grem sam na Tajsko bo zgledalo, kot seks turizem, zihr me bodo domačinke ali “oneti” napadal na vsakem koraku. In pol grem v Inelekto v Kranju, in pade, kot preblisk Kuba. Ja to, kot komunistični otrok, pogrešam te čase. Tito, Fidel, Neuvrščeni… Grem pogledat zadnji Komunizem, dokler je še vsaj Fidelov brat Raul na oblasti.

Na potovanje se nisem niti posebej pripravljal, turistični vodnik sem vzel sabo, s težavo kupil Havajanas japanke, ker pozimi jih nihče ne potrebuje in jih tudi ni v trgovinah.
Investiral sem v svoj lastni kufer, da si ga vedno ne sposojam. Prodajalke v Toko outeltu so me prepričale, koliko velik kufer rabim. Da za 14 dni mora bit toliko velik in je samo par evrčkov razlike in tale je v akciji. Jaaa, padel sem na finto prodajalk.  Ko sem vanj zložil vse potrebno za 14 dni, kratke hlače, majice, zobno krtačko, plavutke, kreme za sončenje… sem not zbasal še medvedka, zimski kovter, rezervne dele za avto, dva cegla in še napihnjeni rokavčki bi šli.



Pot se je začela s prezgodnjim GoOpti prevozom, na Dunajsko letališče sem prispel 7 ur pred odhodom letala, prazno nikjer nikogar, ni kave. Dobro so prišle zaloge sendvičev in vode, preden se je odprla prva vrsta za ChekIn ob 6h zjutraj. Jasno ima let zamudo, torej po pristanku v Frankfurtu sem imal 28 min časa, da sem pritekel, na drug terminal in se vkrcal na letalo. Čakali so samo še nas iz Dunaja. Srečo sem imel, da ni bilo zraven nikogar in sem imal 2 sedeža sam zase, a je vseeno neudobno 12 ur letenja.

Pristanek na Kubi, letališče Varadaro, ja to komunizem na prvem koraku, vrsta na carini, vkrcavanje na bus, vodička je kar takoj povedala, da je treba dat šoferju napitnino, zakaj že? Saj še odpeljal ni. 
Ko prideš v nov kraj zvečer, ne vidiš nič, po 22 urah potovanja rabim samo večerjo in posteljo, kjer se lahko raztegneš v celoti.

Prve dneve sem bil res samo na hotelski plaži, samo en dan sem bil ob bazenu a je bil bol hladen od morja, čeprav je bilo ob bazenih veliko ljudi. Plaža je res super, mivka, marele, ležalniki. In jasno knjiga, slušalke, krema za sonce, vsake toliko vstaneš, greš v morje, v beach bar po mojito, vodo ali lokalna cerveso in nazaj. Prave počitnice ležanje do bolečin. V sklopu hotela so bile tudi jadrnice TopCat, pravi mali katamarani, skoraj vsak dan sem šel jadrat, ker pač ni bilo velikega zanimanja. Drugi dan sem naštelal jambor, napel še enkrat prav jadra, tako da je bil lastnik jadrnic zelo zadovoljen. Tej turistični vozniki jadrnic znajo samo 10 min v eno stran in pol 10 min nazaj. In pol smo jadrali, tudi kadar je preveč pihalo za druge.

Plaža Beačh

Plaža je kar polna turistov, največ je Kanadčanov. Tisti normalni so angleško govoreči, Francosko govoreči so pa jojjjjj. Če mislite da so Italjani glasni na plažah se motite. Francozarji se začnejo lepo grupirat, še hujš kot Italjani, prinesejo gore piva, navlečejo ležalnike okoli mene. Ko se po parih dneh navadiš, se prestaviš na varno stran in imaš mir. No vsaj upaš, lahko naletiš na mlade kanadčanke katerih vsak drugi stavek je: O my goosh! Potem sam slušalke zarinem še bolj v ušesa in dam bolj naglas.
Tisti iz Quebeka ne znajo druzga kot Francosko, pa prav radi bi se pogovarjal. Sem naletu ne enga nalitga, ki ni zanl druzga kot Quebec?? Quebecc?? Pa kaj ti je, z Lublane sem model, kwa ti ni jasn. No pa sem imel mir. Sem naletel na angleško govoreči par. Kanadčana, sta celo vedla, kje je Lublana, Slovenija. Ker on prodaja vino in je že bil pri nas. Vsi tej Angleško govoreči so tudi priajzni in se lahko vklopiš v njihovo družbo. Ko pa Kanadčanom ni jasno od kod si, Kopitarja omeniš. Hokej vsi gledajo. 

Mojito ob 3h zjutraj

Časovne razlike je prav toliko, da če sem šel pozno spat in še pil svoj Mojito ali pivo sem v službo pošiljal sliko, ko so oni že pili jutranjo kavo. Ko z angleži igraš Beer Pong greš res spat ob 3h, 4h zjutraj.

Beer Pong z Angleži

Ko sem se po prvih dneh spočil, sem hodil z turističnim busom po celem Varaderu in si ogledoval mesto, gostilnice, suvenirnice… Tudi darila je treba kupit za domov. Brez majčke z Chegevaro ne gre. Hotel je bil samo za odrasle, toej brez otroškega vreščanja.
Hrane veliko, All inclusive, je nudil kosilo ob bazenu, popoldanski prigrizek, Hot Dog in Burgerje, potem  večerja. Voda ni pitna zato imajo namesto vode Rum, v velikih količinah, samega, zmešanega v cocktaile. Po gori Mojita, sem pol vsakič vzel še kao drugo mešanico a pol ugotoviš, da je večina presladkih in se vrneš na Mojito.

HAVANA

Po enem tednu na Kubi, sem moral tudi v Havano, nekako je bil to moj edini  plan razen ležalnika, ostala potovanja in ogledi Kube mogoče kdaj drugič. V Havano sem šel s taksijem, ki ni ravno poceni a na busu ni bilo nič fraj za naslednjih nekaj dni. Med vožnjo mi je taksist zrihtal spanje CasaParticular v samem centru. Prvi dan sem se odpravil peš po centru in s turističnim avtobusom. Kuba, Havana je res nekaj zanimivega, Vidiš vse od revščine do nobel zrihtanih hiš. 

Che na trgu revolucije


Nasledji dan sem imel svojega osebnega vodnika, Poslovnega partnerja firme, v kateri delam. On me je peljal na previ Mojito v La Bodeguita Del Medio, prav iz tega lokala izhaja, in tu je vedno polno turistov. Razkazal mi je skriti del Havane, me peljal po pravi in poceni Rum, me povabil k sebi domov, spoznal sem tudi njegove sosede. Tako, da sem videl del tiste prave , ne turistične Kube.

Še nekaj dni v Varaderu. Ko si dovolj časa opaziš marsikaj. Kanadčanke, ki so prišle na sex turizem, z domačini. Eden je bil prav zaželjen in so ga tudi po par dni čakale, da so prišle na vrsto. No ne vem kaj so vidle na njemu, ampak one že vedo.
Moj odhod domov je bil 24.12. na Božični večer. Žal sem zamudil božično večerjo, sem uspel videti vse priprave v hotelu, od hrane, sladic okrasitve.
Mi na letalu smo dobili, čisto navadno klasično večerjo. Leteti z Condorjem je res pravo doživetje. Kave niso stregli, ker so pozabili lončke doma. V tiste za sok, po letalskih predpisih ne smeš dat kave. Sem imel spet srečo in imel 2 sedeža samo zase.

Ko sem prišel, domov sem imel prevelik kufer za vsako omaro in sem ga lepo na bolhi prodal, za več kot sem sam plačal zanj. 

Galerija fotografij z opisi:

Pakiranje za na barko


Ne maram pakiranja, ne gre samo z brisačo kot Ford Perfect in Artur Dent, ker ne štopam po galaksiji
. ((Douglas Adams – Štoparski vodnik po galaksiji))

Ponavadi pakiram v zadnjem trenutku, čeprav si delam opombe za stvari že kak teden pred odhodom. Imam tudi nekakšen stalen spisek stvari za sabo na jadranje, ki je že tako zastarel, da piše gor fotoaparat in film. Seboj vzamem aparat, stativ, kak filter in nekaj kartic ter rezervnih baterij

Moje obvezne stvari za na barko:

Potni list, kopalke in kondom – če se barka potopi daš potni list v kondom, da ni moker. Seveda so za to primerne tudi razne aqua diht vrečke, a to je bolj zabavno.

Vžigalice, sveča, krema za sonce in telo, sončna očala, kapa zimska in poletna, jadralske rokavice, kljukice za perilo, odpirač konzerv in buteljk, moder mornarski nož. Od družabnih iger je primeren lesen šah, ker plava na vodi.

Boljše je bit poscan kot moker, morje je še mrzlo

Ponavadi imam po neki stari taborniški navadi vsega preveč seboj, polovico oblačil sploh ne uporabim, čeprav poskušam bit racionalen in z minimalističnm pristopm. Jadralne jakne imam po dve, da lahko eno posodim kaki mokri deklici.
Ker ponavadi moški ne uporabljamo stranišča in lulamo čez ograjo, imam za vsak slučaj cel komplet vsega za preoblečt, če čofnem v morje.

Hrana je tudi del spiska, brez Domačice se težko izpluje, kaka buteljka Sladkega Muškata za ob večerji pri sveči. Nutela in marmelada za palačinke, konzerve, vrečke juhic, makaroni….

Ker gre za dopust računalnik ostane doma, bo pa v torbi kaka knjiga.

Gumijasti škorni pridejo prav, če je dež ali za na kak otok z ovcami ali če so slučajno kače.

Brez lastnih morjevidov in GPSa ne grem, imam označene stvari, kot so dobre gostilne, primerna sidrišča, dodatne nevarnosti…

Nepremočljiv nahrbtnik za nepremočljive stvari in torba za vse ostalo. Ponavadi v tem promajskem nepredvidljivem vremenu bolj prav pridejo tople stvari, dobro je da na barki nisi omejen s prtljago, kot pri nizkocenovnih letalskih družbah.

Tudi skiro je del obvezne opreme za hitro premikanje po otokih.

Kaka tekoča stvar za jutranje pranje zob prav pride.

Medvedek, da me ne bo strah ponoči in v burji.

Kar sem pozabil, pa nimam.

Bruselj konec (ljubezenske) zgodbe


S tem zapisom se poslavljam od Brusllja

V Bruselj sem hodil, ker sem se zaljubil v punco, ki tu živi. V Bruslju sem doživel veliiko lepega, dobrega in slabega ter veliko razočaranje. Od salbih stvari najprej so me okradli, denarnico z 400 euri vsemi dokumenti, bančnimi karticami, potem me je punca pustila, nakar sem šel od žalosti na pivo ter dobil herpes, pokvaril se mi je fotoaparat, dobil sem drisko najbrž od školjk, ki sem jih jedel na Belgijski obali.

Dobre stvari
Spoznal sem prestolnico evrope mednarodno mesto, na vsakem koraku te ljudje ogovarjajo od kod si, kaj tu delaš, tega pri nas ni da bi te v lokalu nezanaec iz sosednje mize ogovoril. smo preveč zadržan narod.

Rad imam podzamne železnice, največ sem se z njimi vozil po Milanu in sedaj tu v Bruslju. Navadil sem sa na Bruseljski javni prevoz, mogoče bolj kot v Ljubljani.
Videl sem veliko mesta, arhitekture, parkov, muzejev. najboljša razstava je Tercota army in seveda muzej letalstva.

Nauk zgodbe, vse lepo ima tudi slabe strani, eno brez drugega ne gre predvsem je v nas samih kaj bomo sprejeli in kaj od tega si bomo zapomnili. Vsekakor bom od sedaj naprej bolj pazil v koga se zaljubim.

Zenkrat naj pes poščije Bruselj!

Čez nakaj časa se vrnem vsaj na pivo in vaflje.

 


Zaradi ljubezenskega razočaranja sem se za nekaj časa odpovedal fotografiranju se znebil fotoaparata, risanju na majice, mogoče tudi ta blog zapustim za nakaj časa. Predvsem mislim, da sem bil cel februar precej slabe volje in tečen, za kar se opravičujem vsem s katerimi sem imel opravke v tem času.

Prihaja nova sezona paradajzev in vse bo spet v redu.

Belgijska obala in sipine – De Panne

S prijateljico sva iz muzeja Louvr Lens odšla nazaj proti Belgiji do Atlantika, oba sva si želela videti veliko morje. Ta izlet je bil že nakj dni prej planiran in tudi zanimiv hotel sva imela. Če si navajen jadranske raznolike obale, je ta ravna peščena obala precej pusta. Še bolj pusta je bila zaradi slabega vremena in skoraj večera ko sva prispela v De Panne. Ne morem si točno predstavljat, kako ta obala zgleda poleti, ko je polna turistov.

Sprehod čez sipine, je nekaj posebnega. Tam kjer je pot je voda in če nisi oborožen z gumjastimi škorni moraš malo več pesačit.


Te sipine se stalno spreminjao, malo zaradi vetra in pod sipinami se mešata sladka in slana morska voda, kar oblikuje hribčke in doline.

Muzej Louvre Lens

Na mojem popotovanju po Bruslju in Belgiji sem se z mojo najboljšo prijateljico odpravil še na izlet v Francijo na ogled muzeja Louvre Lens.

Muzej je precej nov z zelo modreno arhitekturo. V muzeju se nahaja stalna zbirka in trenutno Renesansa, kot gostujoča rasztava. V muzeju je samo en bife z premalo zaposlenimi, tako, da je čakalna vrsta za kavo in košček torte pol ure. V Muzeju je zaposlena Slovenka, ki je zelo vesela vsakega Slovenskega obiskovalca, da z njim malo pokramlja v materinem jeziku.

Bruselj: Muzej stripov in muzej orginalnih figur

Med mojim dopustniškim potepanjem po Bruslju sem si ogledal, kar veliko muzejev, galerij in samega mesta. V enem tednu sem kar dobro spoznal mesto. Predvsem tatove denarnic, policisko postajo, osebje na konzulatu, ki mi je izdelalo začasni potni list za vrnitev v domovino. Navadil sem se na metro, na mesto polno avtomobilov. Ljubljana se mi je ob povratku zdela prazna. Kupil sem si turistično kartico – Brussels Card, s katero imaš prost vstop v večino muzejev in kompleten javni transport za čas veljavnosti kartice. Cena 40 EUR za 72 ur veljavnosti sem porabil že prvi dan,  metrojem, avtobusom in tremi muzeji. Vse ostalo je potem gratis, če se dobro organiziraš.

Muzej stripov

Muzej stripov, je pravi kraj za vsakega navdušenca stripov. Kot otrok sem vsak teden bral Politikin Zabavnik s stripom v sredini. Posebej sem kupoval, še kar nekaj stripov, Alan Ford je še vedno top, a srbohrvaška izdaja.
Muzej ima stalno zbirko in zbirko stripov, ki se tematsko menja na nekaj mesecev. Med stalno zbirko sodi tudi, poseben zakrit del namenjen odraslemu stripu, z erotičnimi prizori.

Muzej stripov je nastanjen v lepi stavbi, kjer je bilo prej skladišče Waucquez Warehouse, stavba, ki jo je zasnoval Belgijskegi arhitekt Victor Horta Ima tudi knjižnico, kjer si lahko sposodiš stripe ali jih prebiraš v tamkajšni čitalnici. Po podatkih so v knjižnici tudi stripi Mikija Mustra, a nisem preveril.

Muzej originalnih figur

V muzeju originalnih figur, so razstavljene figure smrkcev, TinTina in ostalih stripovskih junakov. Muzej se nahaja v stavbi Horta, ki je del glavne železniške postaje.

Muzeja v katera morate peljati otroke, ali otroka v sebi. V obeh muzejih se nahaja trgovina s spominki, figuricami stripovskih junakov.

Ogledal sem si tudi muzej glasbenih inštrumentov in Magritte Museum, tu je prepovedano fotografiranje, zato nisem naredil, posebnega zapisa o teh dveh muzejih. Ostalo sledi v kratkem.