Dopust 2021 – Karpatos

Dopust se ne planira, dopust se zgodi.

Ker sem samski, sem se zelo branil dopusta, nekako se mi ni dalo, da bi šel, nekam kamorkoli čisto sam.

Ker sem imel že vsega dost, predvsem, ko gledam celo poletje na socialnih omrežjih slike, kako vsi uživajo na dopustu, prjatli, sodelavci, papež, znane osebe, predsednik. Sem se odločil v Sredo, da končno nekam grem, na dopust tam, kjer že vse poznam, pa tudi, če sem tam bil že večkrat. V četrtek po službi uletim v Palmo, v petek dokončno plačam, gospa v beli halji mi zarine negativno palčko v nos in v soboto popoldan že plavam v toplem morju, pijem Mythos, frappe…sem na zraku, sem na svobodi… tu ni nobenih mask, razen v veliki trgovini z hrano, če jo že kak kelnar ima, jo nosi pod brado. Maske nosijo samo turisti iz Italije, tej si še pri zajtrku nataknejo rokavice.

Vsak si zaluži dopust, če zasluži za dopust je vprašanje.

Ja dolgčas je, če si sam na dopustu, a nobel hoteli nimajo kakih družabnih gostov, ki bi ti rekli: “Hello, whher ar ju from?” Poceni hotelčki so bili žal zasedeni, še tole v zadnjem trenutku, je bil čisti čudež. Seveda je cena za enega, skoraj kot za dva. Cena na osebo + 45 – 70% računajo agencije za samske, ki zasedejo celo sobo. Zračunal, sem, da če bi seboj vzel kakega “klošarja” bi on prispeval samo 330 EUR in bi imel teden počitnic in jaz družbo. No mogoče slabo družbo.

Karpatos je otok, kjer poznam vse, ceste, gostilne, plaže, nekaj domačinov. Sem hodim že od leta 2013, vsaj za en teden, prvič me je vzela sabo prijateljica. Otok mi je bil takoj všeč in sem ga večkrat obiskal sam, nekajkrat z mojim najstnikom in enkrat sem šel z odraslo odgovorno osebo, kar se je kasneje izkazalo za napako. Ker me je pustila, in je bil otok okužen z spomini na njo. Izogibal sem se nekaj plaž, kjer sva bila skupaj, a po parih dneh, mi je bilo vseeno… izklopil sem jo, res K jo gleda, enkrat ji bo še žal. Pol me ni več motilo, tudi ko mi je začel FB in iPhone dajat slike, od lani, kjer sem na slikah z njo, sem jo izklopil… Kva, kdo je to z mano na slikah?

Otok je lep, plaže poznam, zato nisem rinil, na tiste z preveč turisti, tokrat sem imel skuter, prevozil sem skoraj 400 KM v enem tednu.

Obiskal sem vse, katere poznam na otoku, jim prinesel darila, se malo podružil, da nisem bil sam. Cene so se od leta 2019 pred korono, kar dobro dvignile. Ležalnik z marelo je od 15 EUR dalje, Pivo 4 eur, prej 2,5… Večerja za 2 je bila leta 2019 – 35 eur, sedaj za enega 25, pa si nisem nič preveč privoščil, prej manj, kot prejšna leta. Ouzo pri večerji ali pivo in zapravil za en teden 1760 eur, s tem, da nisem imel najetega avta, samo scooter, v letu 2018, ko sem bil z mojim najstnikom, je bil teden doputa za 2, z avtom 1880 eur.

Predvsem sem se odpočil, navozil s skuterejm, prebra knjigo in pol. Izklopil slabe spomine in v mojem življenju in naredil prostor za nove stvari in osebe.

Moje stanovanje

V tem mesecu mineva 7. let od kar sem se preselil v svoje prvo lastno stanovanje.



Ni veliko, 46 m2 V času nakupa, bi za ta denar na perifiriji dobil 3 sobno stanovanje, a je bil pogoj pri nakupu: optični internet, garaža, 20 min peš do kuhanega vina, bližina obvoznice.
Ker sem sam, je stanovanje dovolj veliko. V istem bloku, živijo v enekih stanovanjih pari s psom ali tudi s kaim dojenčkom.

V vsem tem času je prišlo do velikih sprememb. Najprej sem not živel eno leto, med tem sem risal v 3D programiu in po tleh kaj in kako spremenit.

Prva stvar, sem odmontiral rozaste luči, zamenjal zlate kljuke na omari za moderne, kuhinjo spremenil v spalnico, zasteklil balkon in iz njega naredil mini sobico, katero gostje uprabljajo kot kadilnico, v glavni sobi je sedaj kuhinja in dnevan v enem prostoru, ker prej je bil spalno dnevni prostor.

Včasih je treba popravljat za arhitekti, da stanovanje postane uporabniku prijazno, uporabno in domače.


Živim minimalistično, nimam navlake, preveč gospodinjskih aparatov, imam dovolj krožnikov in kozarcev za goste. Edino en kuhinjski stol sem vrgel v smeti, a imam na rezervi zložljive.
Na enem od paradajovih večerov se je zbralo več kot 20 oseb, torej prostora je dovolj.
V omarah je še prostor za stvari ene ženske osebe, če se kdaj pojavi in preseli k meni. Samo, da nima preveč čevljev.

Še kratek video:

Svetilnik – Faro

Svetilnik je močan svetlobni vir, lahko kot višja zgradba ali samo luč na drogu, ki s svetlobnimi signali, v različnih barvah, (zelene in rdeča na vhodu v pristanišče), različnih časovnih intervalih oddajajo svetlobo. Nekateri svetilniki v megli opozarjajo tudi z zvočnimi signali.

Svetilnik opozarja, na plitvo morje, čeri, prehode med otoki, vhod v pristanišče. Na morjevidu (Morskih kartah) je označen vsak svetilnik s svojimi posebnimi specifikacijami.

Tako lahko mornarji, ribiči, ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje Tako lahko mornarji, ribiči ali mi jadralci amaterji, točno ugotovimo kateri svetilnik je, ter kje se nahajamo in na kaj nas opozarja.

V času pred satelitsko navigacijo je bilo to še bolj pomembno. Svetilnike so včasih upravljali svetilničarji, katere počasi zamenjuje elektronika in sončne celice. Zelo malo je še svetilnikov z redno posadko. (Palagruža, Sestrice. Savudrija…)

Grafika Faro – svetilnik (umetnika Dorian R. Spanzel) mi je bila všeč, že lani julija na otvoritvi razstave v Atelje Galeriji na Gallusovem nabrežju. Nekako nisem prišel, do tega, da bi si jo kupil prej. Mislim, da je bila všeč tudi moji spremljevalki na otvoritvi razstave. Taka morska je, takrat me je spomnila na vsa jadranja in morske prigode. Danes ima zame čisto nov pomen.



Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, ni bilo več življenja v meni in ne najdem več poti Ko me je lani zapustila ljubljena oseba, je v meni ugasnila ta žareča luč življenja, znašel sem se v temi in ne najdem več svetle poti naprej. S tem je prišel čas, da si kupim to grafiko, v upanju, da mi pomaga najti pot iz razburkanega morja v varni pristan.

»Do you see me – Ali me vidiš« opozarja, da sem tudi jaz še vedno tukaj. Svetilnik daje upanje mornarjem in jim pokaže pravo pot. Meni grafika daje upanje, da najdem novo pot.

Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj je zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem Grafika velikosti 42 x 60 cm je sedaj zamenjala malo razglednico z istim motivom, ki sem jo imel na steni že od otvoritve razstave NOVA OBJEKTIVNOST Sedaj krasi steno v mojem stanovanju in mi daje novo upanje prihodnosti.

Opis grafike pravi tole:

Ker kaže, da letos morja ali dopusta ne bom imel, me vsaj ta grafika na zidu spominja na dopust, morje, vonj po kremi za sončenje, borovce, šnorklanje… ampak nikoli se ne ve.
Svetilnik, sedaj vidim iz kavča, levo od TVja, pogled v drugo stran skozi okno mi pokaže Ljubljanski grad.

Si tudi ti se znašel v razburkanem morju, tako kot jaz? Priporočam, da si urediš misli ob poslušanju globokih sporočil umetnika, saj vsaka grafika predstavlja svoje sporočilo in sami si ga kreiramo še po svoje.. (https://virtualna.ateljegalerija.si/virtualna-galerija-new-objectivity/)

Če te pa zanima, kako priti do teh urejenih misli, pa si lahko pogledaš tudi tukaj.. https://store.ateljegalerija.si/sl/izdelki/likovna-umetnost?mf=36

Na razburkanem morju, pogled v daljavi na luč svetilnika še vedno daje upanje, da le pridemo v naš varni pristan.. bo ostalo le upanje.. ??

Povezave: Wiki Svetilnik

Sladice

Odvisen sem od sladic, torte, pite, potice, rogljički, …. Vedno sem vesel, če kje dobim kaj domačega za sabo.



Ker ne zam pečt sladic in palačink, odmrznem in dopečem samo Pečjakove zmrznjene sladice. Skoraj vedno imam kaj na zalogi, da samo vržem v pečico, tudi pozno ponoči, če je nujno.

Imam v skrinji še dobro kilo lanskih marelic, za katere še ne vem kaj bom z njimi.

Moram poiskat nekoga, ki zna iz zmrznjenih marelic, ter ostalega karkoli že gre not: moka, cimet, lovojev list, kvas, muškatni orešček, mogoče še jajca , da je dobro, naredit nekaj takega:

Vem, da paradajza ni v marelični piti.

Kuhane Lučke 20/21

Lučke in Kuhano vino 2020/2021

Prihaja najbolj depresiven mesec v letu december. Ne vem zakj je poimenovan veseli december, če ni pri vseh veselja. Letos zaradi virusa, najbrž ne bo prav vesel še pri ostalih.

V Ljubljani ni štantov s kramo, prodajalcev balonov, ni Jezerškovega šmorna, ni klobas, čevapov, glasbenih odrov… vse skupaj je še bolj žalostno. Ni velike poniudbe kuhanega vina, vse tiste od slabega do dobrega. Letos si vesel da ga vsaj ponekod prodajajo za sabo, a je čakalna vrsta kar velika, že sedaj, kaj šele bo. Če gospod Jelko ne bo odprl vseh lokalov bo pod jelko precej žalostno in malo ljudi.

Zadnji dve leti sem slikal 2 lončka s kuhančkom. December 2018 je bil en najlepših zame ko sem spoznal novo punco, 2019 tudi, sem ga preživel v dvoje. Letos, ko sem samski je spet samo en lonček na slikah.

Nisem bil ljubitelj decembra, a zadnje dva sta bila super, tudi novoletno jelko sem postavil.


Ne verjamam trenutno več v Božičke, dekde mraze, srečo, ljubezen. Za božič in novo leto ne maram bit sam.

Ko nimaš s kom ljubljenim preživet novoletnega večera in se ob njemu zbudit v novem letu je vse skupaj brez veze, da bi proslavljal.

December ima 31 dni in vse se lahko še spremeni, lahko da
tudi letos bitko z božičkom izgubi Grinch in vse bo dobro in veselo.

Sardinja 2020

S punco sva tudi letoš na začetku septembra odšla na dopust na Sardinjo, že lani sva se zaljubila v ta otok. Letos sva planirala spet doust podobno kot lansko leto, a v drugih krajih. Najprej na jug otoka in proti koncu dopusta na sever. Jug nama je bolj všeč, naj turistčen in ima tudi zelo lepe plaže. Ker sva že drugič na tej poti sva bila že seznanjena z avtocesto, kje so postanki, trajektom, kako potekajo izhodi, palube, kje je spalnica…


Tokrat, sva po otoku potovala več, obiskala kraje v notranjosti, Na blogih, turističnih vodnikih, instagramu sva našla zanimive kraje, nove lepe plaže. Že na poti na jug sva se ustavila v San Gavino Monreale, ki slavi po grefitih. Obiskala železniške postaje ozkotirne železnice za mojega sina, ki je ljubitelj vlakov..

Najin južni del bivanja je bil pri Puli – Santa Margerita di Pula, našla sva lep apartma z dvema dvoriščema, roštiljem, senco pod borovci, bližina plaže za peš in trgovina na drugi strani.

Tu sva prve dneve res počivala, hodila na lokalno plažo, zgodj zjutraj preden, se ja paža napolnila, sva hodila na sup, da naju kdo ne vidi, kako name ne gre najbolje in padava v morje.



Zajtrki so bili vedno s kavico iz kafetiere, ki sem ja jaz skuhal vsako jutro, limončelom, dobrim kruhom, lokalnimi slalmami, in mortadelo, katero tako na tanko ne zna nobena prodajlaka v Ljubljani narezat.
Po zajtrku na plažo pod marelo, kopanje uživanje, branje knjige.

Zvečer sva kuhala večerjo, dvakrat sva pekla na roštilju, igrala karte, se pogovarjala, zabavala in crtljala. Tokrat nisva, hodila toliko ven jest.

Šla sva na izlet, drugo plažo, Porto Pino – Arenas Biancas. Plaža z belim peskom in lepim modrim morjem.

Ker sva si na instagramu pogledala veliko slik, sva hotela videt te kraje in sama naredit te slike. Tempio Pausania – kraj z pisanimi talnimi ploščami.

Kraj ima eno najlepših železniških postaj na Sardninji. S poslikavami in posebno kovinsko streho.

Severni del – Archazena, tu sva rezervirala apartma v turističnem naselju, plaža ni najlepša a sva se vsak dan vozila drugam na plažo ali izlet.

Obiskala sva Porto Cervo kraj za bogate, jahte, trgovine z dragimi stvarmi, mestece je zanimivo, veliko trgovin, ki niso za moj žep.

Palža Spagia Lisicia Ruja je bila tista, za poležavanje popoldan na plaži.

Dan na plaži Cala Sabina zanimiva plaža z dostopom iz parkirišča skozi tunelček pod železnico. Ob plaži je tudi železniška postaja.

Zanimivo je gledat, vlak iz morja, nekako neobičajno se mi zdi.

Arzachena, mesto z mavričnimi stopnicami.

Železniška postaja

Letos zaradi virusa, ni bilo kake pretirane gužve, bila sva v začetku septembra, kot lani, a je bilo precej manj ljudi. Nekateri se bojijo virusa in so imeli maske tudi pod marelami na plaži, čeprav smo bili vsi vsaj 5 m oddaljeni.



Za nazaj sva vzela dnevni trajekt, da bi bila na soncu, gledala, kako trajekt potuje mimo Korzike, a vreme ni bilo najbolj naklonjeno.Večino poti sva preživela na palubi, na zraku, brez mask.samo Rezervirane sva imela letalske sedeže, ki so bolj udobni kot v letalu.

Prespala sva v Lucci, ogled mesta s kolesom, zadnji Aperol, pot po obrobju Toskane.

Na poti domov sva si ogledal še viseč most San Marcelo Pistoese najdalšji most na katerem sva bila. San Marcelo.

Super sva se imela, uživala, res pravi dopust. To je bil najin zadnji skupen dopust. Več fotografij v galeriji:

Izlet v neznano 2020

Kot v lanskem letu, sem tudi letos pripravil izlet v neznano za mojega najstnika. Ker ima rad letala, sem našel odlično pot v neznano zanj. Kot vsak izlet se vse začne z dobro organizacij, planiranjem in sendviči.

Dan 1 – Pot

Tokrat se na pot nisva podala sama, z nama je šla tudi moja punca. Sprva, ni hotela z nama, da je to oče in sin izlet, a sem jo veeno prepričal, da je končno nekaj odprto po prvem valu Korone in da tudi ona potrebuje sprostitev. Mati mojega otroka mi je prepovedala hitro vožnjo po nemških avtocestah, a Mojci ni, zato je ona takoj, ko me je zamenjala v vožnji presegla 200 km/h.

Luka celo pot ni vedel kaj ga čaka, opazoval je pot, videl je da se spet peljemo, peko avstrije, da smo v nemčiji in da potujemo daleč. Prvi večji postanek je bil kot vedno nenačrtovan, saj gremo na izlet v neznano. Gunzburg, pretegnit noge, kava in naprej.

Po naporni vožnji s postanki se peljemo po avtocesti, kjer Luka zagleda rep letala in začne gledat in razlagat, da je to Concorde.

Takrat sva mu povedala, da smo prišli v Siensheim, in da gremo juti za cel dan na ogled muzeja. Tehnični muzej Siensheim. Najprej kratek sperhod po mestu, večerja, ker smo morali izpolnit obrazec, kdo smo, zaredi morebitne okužbe z kovidom19

Dan 2. Tehnični muzej Siensheim

Muzej se ponaša z zbirko letal, avtomobilov, vojaške opreme, lokomotiv, formul 1, najpomembnejši del razstave je Concored in Tupolev TU-144, zardi česar smo tudi prišli.

Po eni strani smo imeli res srečo zaradi razsajanja virusa. V muzeju ni bilo gužve, za ogled notranjosti Concorda se ponavadi čaka do dve ure v vrsti na žgočem soncu.

Bugatti, tak model je imel moj dedek, a ga je ob odhodu nemške vojske leta 1945 raje zažgal, kot prepustil partizanom.

Ko smo imeli muzeja dovolj, in imeli še popoldne pred seboj smo se odpravili v Heildeberg.

Dan 2. Speyer

Naslednji dan, smo se odpeljali še malo naprej v drug del tehničnega muzeja – Tehnični muzej Speyer.

V tem mueju so sevada tudi letala, ladje podmornica, rusko vesoljsko plovilo Buran, glasbeni avtomati, motorji, lokomotive

Med drugim je treba izpostavit podmornico U9, Boening 747, s katerim sem enkrat letel iz londona v ameriko. Antonov AN-22 i ladjo na kateri so živeli Kelly Family.

Za bližji ogled vesoljskega plovila Buran, so posebni ogledi, na kar smo čakali. Da smo si lahko z vrha ogledali prtljažni prostor.

Ladja Sean o’Kelley

Za ogled Boeninga 747 smo kar nekaj časa čakali v vrsti, zaradi protikoronskih ukrapev. Da nebi iz letala hodili po stopnicah, smo uporabili tobogan.

Dan 4 – dan za pot domov

Ustavili smo se še v Ulmu za kavo in nazaj domov. Luka je bil vesel izleta in tudi Mojca, je bila navdušena nad izletom.

Sardinija 2019

Najin dopust, september 2019

S punco sva se odločila, da greva na prvi daljši skupni dopust na Sardinijo. Ne maram Hrvaške, ker sem že vse videl.
Noben od naju tam še ni bil, zato je bilo še bolj privlačno.

Po pregledu cen letal, najemov avtomobila tam, sva ugotovila, da bo najlaže z lastnim avtom. Torej road trip, kjer nisi omejen na en kovček, lahko napolniva prtljažnik, vzameva sabo, karkoli.


Poiščeva apartma na jugu, za prvi del dopusta in enega na severu za drugi del dopusta kateri je trajektu za nazaj.

Ura na Iskri spet deluje

Ura na Iskrini stolpnici pred parlamentom spet deluje.

Spet bomo, lahko gledali, čas datum in trenutno temperaturo. Seveda ima vse to že vsak pameten telefon. Ampak iz navade sem vedno gledal na Iskro, koliko je ura in če me zeba ali mi je vroče.

Kuhane lučke

Veseli december, božič in novo leto je okrašena Ljubljana preživela brez snega. Kolor sem hodil po mestu in degustiral kuhana vina, klobase in šmorn, se imi zdi, da ni bilo kake velike gužve, niti decemberskega veselja.

Petek in sobota sta bila vedno bolj polna, a večinoma turisti. Skoraj nikomur se ne da ven, zaradi mraza in so raje doma na kavču gledali usodno vino, namesto, da bi se družili in popili kozarček kuhančka ali čaja na svežem zraku. Moje prijatelje, sem spravil v celem mesecu samo enkrat ven.

S prvim dnem noveg leta se podre večina štantov, tisi ki ostanjejo bolj samevajo, negaga navala ni, ne vem zakaj ne ostane okrasitev in štanti še v najbolj depresivnem mesecu leta.


Ko na petek 13. končno zapade sneg, je mesto prazno, lepo bi bilo videt, vse lučke in okrašeno mesto še v snegu. Mogoče v naslednjem decembru, če bo sneg.

#lučke #veseli december