Dost mam tega

JA, dost imam tega, Korne, lockdowna, samoizolacije….

V Kino bi šel, na une smrdljive kokice, film, tud če sem ga že videl, ali je v kitajščini z korejskimi podnapisi… Samo, da nisem sam doma. V kinu nisi nikoli sam, vsaj oprater projketorja mora bit, je in Prodajlaka kart … Študent, ki prodaja kokice….

Dovolj imam Netflixa, Partisa….. Še dobro, da lahko hodim v službo, in na kak sprehod, se vsaj nekaj dogaja, da ne pristanem v kaki ustanovi.

Na kavo bi šel, tako kavo s kelnerco, z joški, ne kavo iz avtomata nekje ob cesti. Predvsem bi šel v družbi, kogarkoli. Prijatelja, neznanca, klošarja…. tok mi je že vseeno. Se mi zdi, da sem dovoj dolga zdržal pozitvno v tej koroni, zdej imam res dovol, dost. K**c gleda vse skupaj, te ukrepe, ki ne delujejo.

Na kozarec vina

Na Aperol…. Kamorokli…. V družbo.. Na palačinke v Romea. NaKubo za en mesec.


Še v tisto Kacinovo zidanico, kjer so žurke tudi, če se pol okužim in me pobere.

Sladice

Odvisen sem od sladic, torte, pite, potice, rogljički, …. Vedno sem vesel, če kje dobim kaj domačega za sabo.



Ker ne zam pečt sladic in palačink, odmrznem in dopečem samo Pečjakove zmrznjene sladice. Skoraj vedno imam kaj na zalogi, da samo vržem v pečico, tudi pozno ponoči, če je nujno.

Imam v skrinji še dobro kilo lanskih marelic, za katere še ne vem kaj bom z njimi.

Moram poiskat nekoga, ki zna iz zmrznjenih marelic, ter ostalega karkoli že gre not: moka, cimet, lovojev list, kvas, muškatni orešček, mogoče še jajca , da je dobro, naredit nekaj takega:

Vem, da paradajza ni v marelični piti.

Voščilo 2021

Dragi moji, leto 2020 se je končalo. Vsem ga je zaznamovala korona, a nekateri smo se poztivno borili, skoraj do konca leta in ob temu bili srečni. Osebno se mi je veselo leto zaključilo v oktobru. A sem vseeno preživel, z vzponi in padci. Upam, da ste porabili ves WC papir, katerega ste kupili marca na zalogo. Naj gre to čudno leto čimprej stran.

V letu 2021 želim vsem vam veselje, veliko druženja z družino in prijatelji.
Predvsem, da vam koronska kriza ne pokvari vsega. Želim vam tudi ljubezen, denar, počitnice, kreativnost, palačinke, lepe trenutke, zdrave sočne paradajze, pustolovščine, seks, zabavo, smeh, odprte občine in meje, novo zobno krtačko, dopust …
Želim vam, da ostanete zdravi, s pozitivnim razmišljanjem, da bomo lahko šli vsi skupaj nekam na drink in druženje.

Novo leto je nova priložnost. Izkoristite jo.

MyGirl tudi tebi vso srečo, notranji mir, ljubezen ter spomni se kaj name.

Od vseh želja, bi tudi meni prišlo kaj prav: predvsem ljubezen, palačinke, …

Novoletne jelke

Nisem nek ljubitelj veselega decembra, božičnega večera, ter novoletnega praznovanja, ker sem ponavadi za novo leto sam.
Rad imam okrašeno mesto, lučke, kuhano vino, druženje, a to je vse, sam Silvestrov večer ali božični večer je depresiven ponavadi, vsaj letošnji je spet.

December 2014

Nekaj let nisem imel smrekce, doma nismo zadnja leta praznovali, ko sva bila s sesrto še otroka, smo imeli smrekico, paravo. Ko sem se preselil v novo stanovanje sem prvo leto izdelal novletno smrekco iz kapa plošče. Da bo dedek Mraz tudi pri meni nosil darila za Lukata. Kar nekaj sezon je zdržala, z raznimi popravki, predelavami in dodatnimi okraski.

December 2015

December 2016

December 2017 sem preživel na Kubi, zato doma ni bilo časa za postavit smerkco.

Veseli december 2018

Tale je bila narejna na hitro, v drugi polovici decembra, iz zelenega lepilnega traku in nekaj lučk, pritrjena kar na zid. Ker je nekdo poseben prišel na obisk, da je stanovanje dobilo bolj praznično podobo. Tudi prvo leto, ko nisem bil sam za novo leto.

Decembra 2019 sem jo kupil. Kot investicija za več sezon, ter ji pritrdil še lučke in nekaj okraskov. Tudi ta silvestrov večer sem preživel v dvoje. Letos spomladi, sem že naročil nove lučke iz AliEkspresa, ad bodo pravočasno tu, nabavil tudi nove zlate okroglice, ker sem še veselil decembra.

Trenutno kaže, da veseli december 2020 ni tako vesel, koronska kriza, spet sam za praznike. Pri vseh teh dobrih možeh nisem dobro zapisan, trenutno sem na listi porednih a se trudim, kot vsi otroci ob koncu leta. Pisal sem tem dobrim možem, a se bojim, da moje želje ne morejo uslišat in pomagat, tudi tolažilna darila in premog pride prav.

Prave gozdne še nisem imel. Sicer ni pravil, kakšna mora bit, nekateri trdijo, da je najlepša naravna, diši po smerki, gozdu, a ima tudi slabe strani, iglice po tleh. Ob vseh dizajnerskih, do raznih domače izdelave je vseeno.
Ni pravil, zato je letos, moja spet drugačna, no ni smreka. Tako je če imaš domišlijo, ventilator, lučke, božičkovo kapo in ne maraš praznikov. Najbolje je za nas pogane, ateiste, agnostike praznovat solsticij.

December 2020

Še drek naj zadane ventilator in bodo moji prazniki še bolj uničeni kot so že.

Pravljice

Kot sem že napisal, bom nehal pisat blog. Še en razlog je, za prenehanje, da včasih kaj napišem, kar nebi bilo treba, ter ob temu, koga, ki ga imam rad prizadenem, čeprav, potem zapis popravim, a škoda je že narejena, opravičila ni. Mogoče kdaj še kaka majhna objava.
Raje bom začel objavljat pravljice, tiste, katere sem se sam spomil in pripovedoval svojemu sinu 14, 15 let nazaj.

Gre za dve pravljici, ena je o Paradajzu, kaj pa drugega, kot se spodobi za Paradajz blog. Druga je o dveh modernih škratih. Obe imata že kar nekaj besedila po datotekah na računalniku, a v celoti nista bile nikoli dokončani, vsaj vse zgodbe ne.

Prva pravljica, katera se bo tu pojavila ne bo o pradajzu, ta še ni toliko končana, da bi jo začel objavljat, potrebuje še nekaj časa, da dozori, ker ni sezona za vzgojo pradajza, bo morala počakat do kake pomladi.

Zato začnem z pravljico o dveh modernih škratih, katera je bila za Lukata, ki je otrok, kateri se zanima bolj za tehniko, zato sta škrata, tudi moderna in tehnološko usmerjena. Ta pravljica, je bolj za fantke kot za punčke, a mogoče bo tudi kaki punčki všeč.

Če se bodo te pravlice obnesle, bodo dobile svojo spletno stran in tudi kako ilustracijo. Mogoče na koncu tiskano knjigo.

PRAVLJICE

Kuhane Lučke 20/21

Lučke in Kuhano vino 2020/2021

Prihaja najbolj depresiven mesec v letu december. Ne vem zakj je poimenovan veseli december, če ni pri vseh veselja. Letos zaradi virusa, najbrž ne bo prav vesel še pri ostalih.

V Ljubljani ni štantov s kramo, prodajalcev balonov, ni Jezerškovega šmorna, ni klobas, čevapov, glasbenih odrov… vse skupaj je še bolj žalostno. Ni velike poniudbe kuhanega vina, vse tiste od slabega do dobrega. Letos si vesel da ga vsaj ponekod prodajajo za sabo, a je čakalna vrsta kar velika, že sedaj, kaj šele bo. Če gospod Jelko ne bo odprl vseh lokalov bo pod jelko precej žalostno in malo ljudi.

Zadnji dve leti sem slikal 2 lončka s kuhančkom. December 2018 je bil en najlepših zame ko sem spoznal novo punco, 2019 tudi, sem ga preživel v dvoje. Letos, ko sem samski je spet samo en lonček na slikah.

Nisem bil ljubitelj decembra, a zadnje dva sta bila super, tudi novoletno jelko sem postavil.


Ne verjamam trenutno več v Božičke, dekde mraze, srečo, ljubezen. Za božič in novo leto ne maram bit sam.

Ko nimaš s kom ljubljenim preživet novoletnega večera in se ob njemu zbudit v novem letu je vse skupaj brez veze, da bi proslavljal.

December ima 31 dni in vse se lahko še spremeni, lahko da
tudi letos bitko z božičkom izgubi Grinch in vse bo dobro in veselo.

Vlada in Palačinke

Spoštovani gospod predsednik vlade, gospod Jelko in odgovorni na NIJZju. Prosim, če lahko čimprej odprete gostilne, ker jaz bi rad šel na palačinke v Romeo, v stari Ljubljani.

Že dva meseca nisem jedel domačih palačink, res od kar sem samski mi jih ni nobena spekla. Enkrat sem si kupil eno v mestu a je cena 4,5 € za komad.
Moja draga mi jih je pekla, sedaj sem ostal brez nje in brez palačink, bolj pogrešam njo kot palčinke.
Sam skuham karkoli: trnovski curry, golaž, pečem odlične steake, razne makarone, lasagno, z bolenez omako, ki jo naredim sam, poširana jajca, paradižnikovo juho…
Projekt palčinke žal ni zame. Koliko se trudim mi ne gre.

Imam veliko raznih marmelad kupljenih in podarjenih domačih, ter Nutello.

Sodelavci so mi pred leti kupili knjigo z navodili, pogledal sem tudi pol Yutuba, a men to ne gre.

Ali pečem palačinke z jajci in moko ali tiste iz vrečke ne rata mi. Ne bom več poskušal, škoda pol hrano stran metat.

Moja draga tista katere ni več mi je za prvo darilo Božič 2018 kupila ponev za peko palačink in jo potem tudi uporabljala in mi pekla dobre palačinke. Hvala.
MyGirl želim si, da mi jih še kdaj spečeš.
Sedaj sem sam privč uporabil to ponev za poskus peke palačink.

Ker nimam moke pri hiši, če ne pečeš palačink, sladic ali kruha je ne potrebuješ, jajc je tudi zmanjkalo, mleka nimam, ker ga ne pijem, tudi kave si nisem skuhal kak mesec. Zato sem si kupil vrečko za pripravo palačink: PALAČINKE TAKOJ kjer dodaš samo vodo.

Žal niso takoj, dodal sem vodo količino kot piše na zadnji strani vrečke, premešal a so notri ostale grudice, poskusil sem še z drugo vrsto kuhalnice in žlico, one so ostale vseeno.

Ker nikjer ne piše koliko časa pri kakšni temperaturi se pečejo, so prve tri šle v tri krasne. Od cele mase sem dobil 3 skoraj uporabne 5,2 mm debele palčinke.

Se zelo trudim, z temperaturo, količino olja, mase a ne rata najbolš.

Debelina je res malce debelejša od tistih, katere mi je draga pekla, ali od gostilniških. Samo za kake 4 milimetrčke.

Bile so precej trde, debele, tko no ne bom več poskušal, raje spečem steak, ker mi vedno rata.

Sicer si želim svoje ljubezni nazaj a vseeno vprašam:

Gospod predsednik vlade, gospod Jelko, če še ne morete odpret gostiln, a imate kje pri vas v državnih institucijah kako lušno samsko, katera zna pečt palačinke?

Hvala.

Rekel sem, da bom nehal pisat blog, a tole je res nujno.

Slovo od bloga

S tem zapisom, se poslavljam od pisanja

Od septembra 2005 je bilo napisanih 545 različnih zgodb, objav, opisov izletov, receptov za jedi iz paradajza, testov – opisov, raznih napravic. Skupno je objavljenih je 3796 fotografij, na stežniku je 1,96 GB podatkov.

Uporabljal sem besedo “napravice” – namest gadgeti za opise tehničnih stvari, katere sem kupil, ter izumil slovensko besedo “izškatlanje” – unboxing. Nisem bil reden pisec, ko sem se spomnil imel dobro zdodbo, sem jo objavil. Včasih tudi, kasneje, kot se je zgodila.

Po statistiki je v povprečju bilo na spletni strani 12 do 20 obiskovalcev dnevno, ni to nek rekord. Po novih objavah tudi do 60. S tem blogom nisem služil, ni bilo objavljanja reklam, zato je bil vsak obiskovalec dobrodošel. Blog mi je bil zabava, začel se je tako čisto brez veze, za probo in vztrajal sem z občasnim pisanjem do danes.

15 let pisanja bloga ni malo, za navadnega neprofesionalnega pisca, ki še vedno ne ve a se prav piše z ali s, ne zna parv postavljat vejic in se zaptpka, potem ne preber in ne popravi besedila za sabo. 

V zdnjih 15 letih je veliko blogov ugasnilo, kot tudi nekaj časopisov, revij… ni veliko blogov z 15 letno tradicijo, vsaj v Slovenji ne. V zadnjih dveh tednih sem največ napisal in objavil, stvari za nazaj, katere so ležale v mojih mislih, bile že zbrane fotografije, da se zgodba zaključi in dobi pomen tudi ta zadnji končni zapis.

Kako sliko, bom mogoče še kdaj objavil, brez besedila, ostalo na mojem instagram profilu.

ZAKAJ SEM ODNEHAL:

Ker me je zapustila punca, katero sem spoznal v decembru 2018 in čas do Oktobra 2020 je bil najlepši čas mojega življenja. Ženska za katero trdim, da je bila ljubezen mojega življenja, sem razočaran, žalosten, jezen nase, v depri….

Ker je ob razpadu te zveze v meni nekaj ugasnilo, se je tudi ta Paradajz blog zaključil.
Če nastopijo boljši, časi občutki mogoče začnem spet pisat naprej.

Da bom prebolel ljubezen mojega življenja bo trajalo zelo dolgo, mogoče nikoli, vsekakor pozabil je ne bom nikoli in bo vedno moja ljubezen.

Tole zgoraj sem jaz, z iztrganim srcem.

Ona je nekaj posebnega, pametna, lušna, prijazna, dobrega srca, zabavna, z najlepšim nasmehom in najbolj seksi ženska, ki sem jih kdajkoli spoznal. Peče najboljše torte, pite in palačinke. Edina ženska, pri kateri sem razmišljal, kako bi pokleknil pred njo, in v roki držal tisto majceno žametno škatlico s prstanom in opazoval njen nasmeh, in čakal, če bo rekla “DA”. Od prvega do zadnjega selfija imam 3374 srečnih fotografij na telefonu.

Pravi, da se z nikomer ni toliko zabavala in presmejala, kot z mano in da ljubezen ni dovolj.

Ženska, katero sem imel in še vedno imam zelo rad, bom težko pozabil.

Draga, MyGirl bodi srečna, hvala za vse, pogrešam te.
Ker se ne vdam, v konec te zveze, bom vse naredil, da se popravim in te pridobim nazaj. Ker sem se pripravljen vzeti v roke, stopiti iz sebe in se resnično potrudit. Ker delam na temu, a ne gre čez noč. Potem tudi ne bo konca tega bloga, in bi lahko skupaj pisala nove zgodbe, ker ona peče super torte, bi lahko objavljala recepte, mogoče. In najine skupne dogodivščine, pod katere se podpiševa oba.

Tudi vam, zvesti in naključni obiskovalci želim vse dobro.

Lep pozdrav vsem,

Marko

Sardinja 2020

S punco sva tudi letoš na začetku septembra odšla na dopust na Sardinjo, že lani sva se zaljubila v ta otok. Letos sva planirala spet doust podobno kot lansko leto, a v drugih krajih. Najprej na jug otoka in proti koncu dopusta na sever. Jug nama je bolj všeč, naj turistčen in ima tudi zelo lepe plaže. Ker sva že drugič na tej poti sva bila že seznanjena z avtocesto, kje so postanki, trajektom, kako potekajo izhodi, palube, kje je spalnica…


Tokrat, sva po otoku potovala več, obiskala kraje v notranjosti, Na blogih, turističnih vodnikih, instagramu sva našla zanimive kraje, nove lepe plaže. Že na poti na jug sva se ustavila v San Gavino Monreale, ki slavi po grefitih. Obiskala železniške postaje ozkotirne železnice za mojega sina, ki je ljubitelj vlakov..

Najin južni del bivanja je bil pri Puli – Santa Margerita di Pula, našla sva lep apartma z dvema dvoriščema, roštiljem, senco pod borovci, bližina plaže za peš in trgovina na drugi strani.

Tu sva prve dneve res počivala, hodila na lokalno plažo, zgodj zjutraj preden, se ja paža napolnila, sva hodila na sup, da naju kdo ne vidi, kako name ne gre najbolje in padava v morje.



Zajtrki so bili vedno s kavico iz kafetiere, ki sem ja jaz skuhal vsako jutro, limončelom, dobrim kruhom, lokalnimi slalmami, in mortadelo, katero tako na tanko ne zna nobena prodajlaka v Ljubljani narezat.
Po zajtrku na plažo pod marelo, kopanje uživanje, branje knjige.

Zvečer sva kuhala večerjo, dvakrat sva pekla na roštilju, igrala karte, se pogovarjala, zabavala in crtljala. Tokrat nisva, hodila toliko ven jest.

Šla sva na izlet, drugo plažo, Porto Pino – Arenas Biancas. Plaža z belim peskom in lepim modrim morjem.

Ker sva si na instagramu pogledala veliko slik, sva hotela videt te kraje in sama naredit te slike. Tempio Pausania – kraj z pisanimi talnimi ploščami.

Kraj ima eno najlepših železniških postaj na Sardninji. S poslikavami in posebno kovinsko streho.

Severni del – Archazena, tu sva rezervirala apartma v turističnem naselju, plaža ni najlepša a sva se vsak dan vozila drugam na plažo ali izlet.

Obiskala sva Porto Cervo kraj za bogate, jahte, trgovine z dragimi stvarmi, mestece je zanimivo, veliko trgovin, ki niso za moj žep.

Palža Spagia Lisicia Ruja je bila tista, za poležavanje popoldan na plaži.

Dan na plaži Cala Sabina zanimiva plaža z dostopom iz parkirišča skozi tunelček pod železnico. Ob plaži je tudi železniška postaja.

Zanimivo je gledat, vlak iz morja, nekako neobičajno se mi zdi.

Arzachena, mesto z mavričnimi stopnicami.

Železniška postaja

Letos zaradi virusa, ni bilo kake pretirane gužve, bila sva v začetku septembra, kot lani, a je bilo precej manj ljudi. Nekateri se bojijo virusa in so imeli maske tudi pod marelami na plaži, čeprav smo bili vsi vsaj 5 m oddaljeni.



Za nazaj sva vzela dnevni trajekt, da bi bila na soncu, gledala, kako trajekt potuje mimo Korzike, a vreme ni bilo najbolj naklonjeno.Večino poti sva preživela na palubi, na zraku, brez mask.samo Rezervirane sva imela letalske sedeže, ki so bolj udobni kot v letalu.

Prespala sva v Lucci, ogled mesta s kolesom, zadnji Aperol, pot po obrobju Toskane.

Na poti domov sva si ogledal še viseč most San Marcelo Pistoese najdalšji most na katerem sva bila. San Marcelo.

Super sva se imela, uživala, res pravi dopust. To je bil najin zadnji skupen dopust. Več fotografij v galeriji:

Izlet v neznano 2020

Kot v lanskem letu, sem tudi letos pripravil izlet v neznano za mojega najstnika. Ker ima rad letala, sem našel odlično pot v neznano zanj. Kot vsak izlet se vse začne z dobro organizacij, planiranjem in sendviči.

Dan 1 – Pot

Tokrat se na pot nisva podala sama, z nama je šla tudi moja punca. Sprva, ni hotela z nama, da je to oče in sin izlet, a sem jo veeno prepričal, da je končno nekaj odprto po prvem valu Korone in da tudi ona potrebuje sprostitev. Mati mojega otroka mi je prepovedala hitro vožnjo po nemških avtocestah, a Mojci ni, zato je ona takoj, ko me je zamenjala v vožnji presegla 200 km/h.

Luka celo pot ni vedel kaj ga čaka, opazoval je pot, videl je da se spet peljemo, peko avstrije, da smo v nemčiji in da potujemo daleč. Prvi večji postanek je bil kot vedno nenačrtovan, saj gremo na izlet v neznano. Gunzburg, pretegnit noge, kava in naprej.

Po naporni vožnji s postanki se peljemo po avtocesti, kjer Luka zagleda rep letala in začne gledat in razlagat, da je to Concorde.

Takrat sva mu povedala, da smo prišli v Siensheim, in da gremo juti za cel dan na ogled muzeja. Tehnični muzej Siensheim. Najprej kratek sperhod po mestu, večerja, ker smo morali izpolnit obrazec, kdo smo, zaredi morebitne okužbe z kovidom19

Dan 2. Tehnični muzej Siensheim

Muzej se ponaša z zbirko letal, avtomobilov, vojaške opreme, lokomotiv, formul 1, najpomembnejši del razstave je Concored in Tupolev TU-144, zardi česar smo tudi prišli.

Po eni strani smo imeli res srečo zaradi razsajanja virusa. V muzeju ni bilo gužve, za ogled notranjosti Concorda se ponavadi čaka do dve ure v vrsti na žgočem soncu.

Bugatti, tak model je imel moj dedek, a ga je ob odhodu nemške vojske leta 1945 raje zažgal, kot prepustil partizanom.

Ko smo imeli muzeja dovolj, in imeli še popoldne pred seboj smo se odpravili v Heildeberg.

Dan 2. Speyer

Naslednji dan, smo se odpeljali še malo naprej v drug del tehničnega muzeja – Tehnični muzej Speyer.

V tem mueju so sevada tudi letala, ladje podmornica, rusko vesoljsko plovilo Buran, glasbeni avtomati, motorji, lokomotive

Med drugim je treba izpostavit podmornico U9, Boening 747, s katerim sem enkrat letel iz londona v ameriko. Antonov AN-22 i ladjo na kateri so živeli Kelly Family.

Za bližji ogled vesoljskega plovila Buran, so posebni ogledi, na kar smo čakali. Da smo si lahko z vrha ogledali prtljažni prostor.

Ladja Sean o’Kelley

Za ogled Boeninga 747 smo kar nekaj časa čakali v vrsti, zaradi protikoronskih ukrapev. Da nebi iz letala hodili po stopnicah, smo uporabili tobogan.

Dan 4 – dan za pot domov

Ustavili smo se še v Ulmu za kavo in nazaj domov. Luka je bil vesel izleta in tudi Mojca, je bila navdušena nad izletom.