Kuba

Predbožočna Kuba, December 2017 – Če ne greš nimaš zgodbe

Zima in razmišljam o dopustu, nisem bil poleti skoraj nič. Sanajm o plaži, morju, nočem nič drugega kot ležalnik, marelo slušalke, knjigo ter seveda masko in plavutke.
Ne zanima me nič drugega, nobena popotovanja, ogledi znamenitosti, muzejev. Rabim samo ležalnik. Brskam po spletu, odločam se med Filipini in Tajsko, razmišlajm če grem sam na Tajsko bo zgledalo, kot seks turizem, zihr me bodo domačinke ali “oneti” napadal na vsakem koraku. In pol grem v Inelekto v Kranju, in pade, kot preblisk Kuba. Ja to, kot komunistični otrok, pogrešam te čase. Tito, Fidel, Neuvrščeni… Grem pogledat zadnji Komunizem, dokler je še vsaj Fidelov brat Raul na oblasti.

Na potovanje se nisem niti posebej pripravljal, turistični vodnik sem vzel sabo, s težavo kupil Havajanas japanke, ker pozimi jih nihče ne potrebuje in jih tudi ni v trgovinah.
Investiral sem v svoj lastni kufer, da si ga vedno ne sposojam. Prodajalke v Toko outeltu so me prepričale, koliko velik kufer rabim. Da za 14 dni mora bit toliko velik in je samo par evrčkov razlike in tale je v akciji. Jaaa, padel sem na finto prodajalk.  Ko sem vanj zložil vse potrebno za 14 dni, kratke hlače, majice, zobno krtačko, plavutke, kreme za sončenje… sem not zbasal še medvedka, zimski kovter, rezervne dele za avto, dva cegla in še napihnjeni rokavčki bi šli.



Pot se je začela s prezgodnjim GoOpti prevozom, na Dunajsko letališče sem prispel 7 ur pred odhodom letala, prazno nikjer nikogar, ni kave. Dobro so prišle zaloge sendvičev in vode, preden se je odprla prva vrsta za ChekIn ob 6h zjutraj. Jasno ima let zamudo, torej po pristanku v Frankfurtu sem imal 28 min časa, da sem pritekel, na drug terminal in se vkrcal na letalo. Čakali so samo še nas iz Dunaja. Srečo sem imel, da ni bilo zraven nikogar in sem imal 2 sedeža sam zase, a je vseeno neudobno 12 ur letenja.

Pristanek na Kubi, letališče Varadaro, ja to komunizem na prvem koraku, vrsta na carini, vkrcavanje na bus, vodička je kar takoj povedala, da je treba dat šoferju napitnino, zakaj že? Saj še odpeljal ni. 
Ko prideš v nov kraj zvečer, ne vidiš nič, po 22 urah potovanja rabim samo večerjo in posteljo, kjer se lahko raztegneš v celoti.

Prve dneve sem bil res samo na hotelski plaži, samo en dan sem bil ob bazenu a je bil bol hladen od morja, čeprav je bilo ob bazenih veliko ljudi. Plaža je res super, mivka, marele, ležalniki. In jasno knjiga, slušalke, krema za sonce, vsake toliko vstaneš, greš v morje, v beach bar po mojito, vodo ali lokalna cerveso in nazaj. Prave počitnice ležanje do bolečin. V sklopu hotela so bile tudi jadrnice TopCat, pravi mali katamarani, skoraj vsak dan sem šel jadrat, ker pač ni bilo velikega zanimanja. Drugi dan sem naštelal jambor, napel še enkrat prav jadra, tako da je bil lastnik jadrnic zelo zadovoljen. Tej turistični vozniki jadrnic znajo samo 10 min v eno stran in pol 10 min nazaj. In pol smo jadrali, tudi kadar je preveč pihalo za druge.

Plaža Beačh

Plaža je kar polna turistov, največ je Kanadčanov. Tisti normalni so angleško govoreči, Francosko govoreči so pa jojjjjj. Če mislite da so Italjani glasni na plažah se motite. Francozarji se začnejo lepo grupirat, še hujš kot Italjani, prinesejo gore piva, navlečejo ležalnike okoli mene. Ko se po parih dneh navadiš, se prestaviš na varno stran in imaš mir. No vsaj upaš, lahko naletiš na mlade kanadčanke katerih vsak drugi stavek je: O my goosh! Potem sam slušalke zarinem še bolj v ušesa in dam bolj naglas.
Tisti iz Quebeka ne znajo druzga kot Francosko, pa prav radi bi se pogovarjal. Sem naletu ne enga nalitga, ki ni zanl druzga kot Quebec?? Quebecc?? Pa kaj ti je, z Lublane sem model, kwa ti ni jasn. No pa sem imel mir. Sem naletel na angleško govoreči par. Kanadčana, sta celo vedla, kje je Lublana, Slovenija. Ker on prodaja vino in je že bil pri nas. Vsi tej Angleško govoreči so tudi priajzni in se lahko vklopiš v njihovo družbo. Ko pa Kanadčanom ni jasno od kod si, Kopitarja omeniš. Hokej vsi gledajo. 

Mojito ob 3h zjutraj

Časovne razlike je prav toliko, da če sem šel pozno spat in še pil svoj Mojito ali pivo sem v službo pošiljal sliko, ko so oni že pili jutranjo kavo. Ko z angleži igraš Beer Pong greš res spat ob 3h, 4h zjutraj.

Beer Pong z Angleži

Ko sem se po prvih dneh spočil, sem hodil z turističnim busom po celem Varaderu in si ogledoval mesto, gostilnice, suvenirnice… Tudi darila je treba kupit za domov. Brez majčke z Chegevaro ne gre. Hotel je bil samo za odrasle, toej brez otroškega vreščanja.
Hrane veliko, All inclusive, je nudil kosilo ob bazenu, popoldanski prigrizek, Hot Dog in Burgerje, potem  večerja. Voda ni pitna zato imajo namesto vode Rum, v velikih količinah, samega, zmešanega v cocktaile. Po gori Mojita, sem pol vsakič vzel še kao drugo mešanico a pol ugotoviš, da je večina presladkih in se vrneš na Mojito.

HAVANA

Po enem tednu na Kubi, sem moral tudi v Havano, nekako je bil to moj edini  plan razen ležalnika, ostala potovanja in ogledi Kube mogoče kdaj drugič. V Havano sem šel s taksijem, ki ni ravno poceni a na busu ni bilo nič fraj za naslednjih nekaj dni. Med vožnjo mi je taksist zrihtal spanje CasaParticular v samem centru. Prvi dan sem se odpravil peš po centru in s turističnim avtobusom. Kuba, Havana je res nekaj zanimivega, Vidiš vse od revščine do nobel zrihtanih hiš. 

Che na trgu revolucije


Nasledji dan sem imel svojega osebnega vodnika, Poslovnega partnerja firme, v kateri delam. On me je peljal na previ Mojito v La Bodeguita Del Medio, prav iz tega lokala izhaja, in tu je vedno polno turistov. Razkazal mi je skriti del Havane, me peljal po pravi in poceni Rum, me povabil k sebi domov, spoznal sem tudi njegove sosede. Tako, da sem videl del tiste prave , ne turistične Kube.

Še nekaj dni v Varaderu. Ko si dovolj časa opaziš marsikaj. Kanadčanke, ki so prišle na sex turizem, z domačini. Eden je bil prav zaželjen in so ga tudi po par dni čakale, da so prišle na vrsto. No ne vem kaj so vidle na njemu, ampak one že vedo.
Moj odhod domov je bil 24.12. na Božični večer. Žal sem zamudil božično večerjo, sem uspel videti vse priprave v hotelu, od hrane, sladic okrasitve.
Mi na letalu smo dobili, čisto navadno klasično večerjo. Leteti z Condorjem je res pravo doživetje. Kave niso stregli, ker so pozabili lončke doma. V tiste za sok, po letalskih predpisih ne smeš dat kave. Sem imel spet srečo in imel 2 sedeža samo zase.

Ko sem prišel, domov sem imel prevelik kufer za vsako omaro in sem ga lepo na bolhi prodal, za več kot sem sam plačal zanj. 

Galerija fotografij z opisi:

It's only fair to share...Share on Facebook
Facebook
Share on Google+
Google+
Tweet about this on Twitter
Twitter
Share on LinkedIn
Linkedin